destilacija [latinsko, ‘kapljanje’], postopek, pri katerem tekočino v eni posodi segrevajo in uparijo, nato pa paro hladijo in utekočinijo v drugi posodi. Dobijo destilat (npr. destilirana voda, vinjak, žganje). Destilacijo uporabljajo v dva namena: 1. pri čiščenju snovi (tekočin), ki so ga uporabljali že v alkimiji, se upari samo tekočina, trdne primesi pa ostanejo v posodi; 2. za ločevanje zmesi, ki vsebujejo sestavine z različno temperaturo vrelišča, se uporablja frakcionirana destilacija, ki je zelo pomembna pri predelavi nafte. Preprost sistem za destilacijo sestavljajo destilacijska posoda, toplotni vir, hladilni sistem ter posoda za zbiranje destilata. Industrijske naprave za frakcionirano destilacijo (npr. za nafto) so izdelane iz nekorodirajočih kovin (jeklo V2A, aluminij). Za gretje uporabijo cevne peči, za hlajenje pa visoke frakcionirne stolpe. Uparjena snov se v koloni utekočini in se vrača nazaj v destilacijsko posodo. Z destilacijo v vakuumu oz. znižanem tlaku preprečijo kemični razpad snovi, ki bi jih sicer morali destilirati pri visokih temperaturah (molekularna destilacija). Pri suhi destilaciji segrevajo trdne snovi (npr. les, črni premog), ki najprej razpadejo na različno hlapljive sestavine, prehlapele snovi pa se nato utekočinijo v ločenih posodah; natančneje gledano potekata dva procesa: piroliza (kot pri krekiranju nafte), pri tem nastale snovi pa se ločijo pri destilaciji.
Dostopnost