ročno strelno orožje, orožje, ki omogoča streljanje z roko oz. brez podstavka; uporablja se za vojaške, lovske in športne namene (zračna puška, malokalibrsko orožje). Glavni del je cev; skoznjo z veliko hitrostjo izleti krogla. Cev je opremljena s pripravami za namerjanje, ki omogočajo usmeritev krogle proti cilju. Kroglo potisne tlak v zadnjem delu cevi, saj se v kratkem času močno poveča: pri ognjenem orožju nastane zaradi hitrega gorenja smodnika (sprošča se velika količina plinov), pri zračnem orožju pa ga ustvari bat, ko ga potisne napeta vzmet. Za sprožanje skrbi mehanizem, ki ga strelec aktivira s prstom. Natančnost zadevanja je mdr. odvisna od dolžine cevi: dolge cevi omogočajo boljše usmerjanje in večjo hitrost krogle, kratke cevi pa olajšajo streljanje, omogočajo hitro namerjanje in zmanjšajo težo orožja. Razvoj ročnega strelnega orožja je zato stekel v dve smeri: a) pištole se zaradi okretnosti uporabljajo v bojih iz bližine ali kot pomožno orožje; b) puške pa omogočajo streljanje na bolj oddaljene cilje. Pištola je orožje za streljanje z eno roko. Kratka cev omogoča hitro namerjanje in preusmerjanje ognja, vendar sta doseg in natančnost razmeroma majhna. Tresljaj, ki nastane pri strelu, prestreže strelec z eno roko, zato se cev pištole močno premakne. Pri sodobnih pištolah je ležišče naboja neposredno pred udarno iglo čvrsto vdelano v cev, pri revolverju z bobničem pa se (korakoma) vrti; naboji stojijo med začetkom cevi in prožilnim mehanizmom. Predhodniki pištole so bili cevasti ročni topovi; v 15. st. so jih uporabljali konjeniki. Po iznajdbi kolesnega celina (vžigalnega mehanizma; ok. 1540) se je uporaba pištol zelo razširila, a še vedno predvsem v konjenici (zaradi velike teže, okornosti in počasnega polnjenja – polnili so jo spredaj). Do začetka 18. st. se zgradba pištole ni znatno spremenila: dolga je bila 25–35 cm, polnili so jo na sprednji strani, smodnik pa so vžigali z razl. mehanizmi, ki so ob trenju ustvarili iskro. 1807 je Dr. Forsyth patentiral perkusijski vžig; pri tem kladivce udari po gorljivi snovi, ta pa se pri udarcu vžge in hkrati vžge tudi smodnik. 1812 je Pauly izdelal naboj, v katerem so bili krogla, smodnik in netilna zmes združeni v celoto in obdani s papirnim omotom. 1835/36 je S. Colt v ZDA patentiral revolver (model Texas), ki je osnova sodobnim revolverjem. Sestavljen je bil iz serijsko izdelanih (zamenljivih) delov, zato se je izdelava zelo pocenila. Naboj s kovinskim tulcem (druga polovica 19. st.) je omogočil razmah sodobnih avtomatskih pištol. Med prve uporabne modele sodita Bergmannova pištola (iz 1896) in kmalu za njo nastala Mauserjeva pištola. Prvo zanesljivo žepno pištolo (namenjena samoobrambi) je skonstruiral J. M. Browning. Sodobne pištole izdelujejo v številnih izvedbah: nekatere imajo kopito na preklop (poveča natančnost streljanja), druge spet dušilce (zelo utišajo pok pri strelu). Uporabljajo jih vojska (predvsem oficirji), policija in varnostne službe. S pištolo s posebnim dodatkom je mogoče izstreljevati signalne ali osvetljevalne rakete. Puška je orožje za streljanje z dvema rokama; da je zadevanje natančnejše, tresljaji pa manjši, kopito lahko naslonimo ob ramo. Natančno usmerjanje krogle omogoča dolga cev, čeprav je zaradi nje orožje razmeroma okorno. Uporablja se v vojski (predvsem v pehoti) ter za lov in športno streljanje. Puška se je razvila iz ročnega topiča iz 14. st.; v drugi polovici 15. st. so ga opremili s kopitom. Prve puške s kljuko (arkebuza) so se pojavile v 15. st. Tehtale so 6–8 kg, krogle pa so imele premer (kaliber) 2 cm. Polnili so jih spredaj; vžigali so jih z vžigalno vrvico. Doseg je bil ok. 150 m. Pri starejših sta bila za streljanje potrebna dva vojaka: eden je s strani prižgal smodnik, drugi pa je z obema rokama pritiskal puško na stojalo s kljuko. Hitrost streljanja in natančnost zadevanja sta bili zelo majhni. Po iznajdbi mehanizma z vžigalno vrvico (lunto) je v 16. st. nastala mušketa. Zaradi velike teže so jo pri streljanju naslonili na rogovilo. Namesto lunte so v začetku 17. st. začeli uporabljati kresilnik (kremenjača). Takšne puške so v tridesetletni vojni skoraj popolnoma spodrinile sulice in kopja. Med vladavino Friderika Velikega so za polnjenje začeli uporabljati železno šibiko; s tem se je povečala hitrost streljanja na šest strelov v minuti. V 18. st. so lovci in športniki uporabljali večinoma puške z nevarjenimi (valjanimi) cevmi. Takšne puške so se počasi razširile tudi v vojski. Za razvoj strelnega orožja je bila zelo pomembna iznajdba vžigalnih snovi, ki se ob udarcu vžgejo (kalijev klorat 1786, živosrebrni fulminat 1799). Z njimi je bilo mogoče vžgati smodnik v natančno določenem trenutku, in to veliko bolj zanesljivo. Puške so lahko odtlej polnili zadaj in aktivirali s posebnim perkusijskim sistemom; tega je 1808 v Franciji patentiral švicarski častnik Pauli, štiri leta pozneje pa zanj še puško. Tovrstne puške so omogočale hitrejše in natančnejše streljanje; uporabljala jih je Napoleonova pehota. 1818 je Anglež Egg iznašel vžigalno kapico. Nemški orožar J. N. Dreyse je uresničil Paulijevo zamisel: izdelal je puško, ki jo je bilo treba polniti zadaj; imela je perkusijski sistem, udarni mehanizem z udarno iglo, naboj pa je bil kartonski tulec; te puške so 1841 uvedli v prusko vojsko. Bile so veliko boljše od pušk, ki so jih polnili spredaj. To se je pokazalo v vojni 1866. Francozi so zaradi nemške premoči z veliko naglico razvili puško z udarno iglo (1871). V tem letu je P. von Mauser izdelal puško, ki jo je bilo mogoče napolniti z več naboji. Nadaljnji tehnični razvoj pušk je močno pospešil naboj s kovinskim tulcem. Krogle so postale koničaste, tako da so dosegle večje hitrosti, imele so večji doseg, poleg tega pa so bile natančnejše. Kaliber krogel se je zmanjšal na pribl. 7,5 mm. Puške risanice imajo v cev vrezano vzdolžno spiralo. Ta kroglo zavrti in tako stabilizira njen let. Z namestitvijo nabojev na jekleni okvir so pospešili polnjenje puške in povečali hitrost streljanja. Z uvedbo smodnika z malo dima ali brez njega je postal strelec na bojišču manj opazen. Med prvo svetovno vojno in po njej so se pojavile polavtomatske in avtomatske puške; omogočile so znatno hitrejše rafalno streljanje (brzostrelke, jurišne puške, karabinke). Za natančno streljanje na dolge razdalje se uporabljajo ostrostrelne puške; imajo zelo dolgo cev in natančno optično ali elektrooptično napravo za namerjanje. Nekatere puške so opremljene s tromblonom; z njim lahko izstrelijo protioklepno ali trenutno (protipehotno) mino (za uničevanje tankov idr. oklepnih vozil ter pehote).
Dostopnost