japonska književnost, pred uvedbo kitajske pisave so se religiozne zgodbe, legende in pesmi prenašale ustno iz roda v rod prek posebnega razreda pripovedovalcev zgodb. Najstarejši ohranjeni zapisi so iz 8. st., npr. Fudoki (‘potopisni zapisi’), Koyiki (‘sporočila o dogodkih starih časov’) in Nihonshoki (‘japonske kronike’), med njimi tudi najzgodnejša pesniška zbirka Manyoshu (Zbirka deset tisoč listov, 750–800); Kakinomoto no Hitomaro. Sredi 9. st. je nastalo najstarejše delo japonske proze – Taketori monogatari (Zgodba o sekalcu bambusa). V poeziji prevladuje kratka pesem (tanka) iz 31 zlogov. Tudi uradne zbirke pesmi, prva je Kokinvakashu (Pesmi iz starih in novih časov), vsebujejo le kratke pesmi. Iz njih sta se razvili dve obliki: haiku in renga (verižna pesem). Najpomembnejše prozne oblike so monogatari (zgodba), niki (dnevnik) in zuihicu (esej). Najbolj znano delo zvrsti monogatari je roman Princ in dvorne gospe (Genji monogatari), ki ga je ok. 1010 napisala dvorjanka Murasaki Shikibu. Vrhunec del zuihicu predstavljajo Zapiski na blazini (Makura no soshi), delo dvorne dame Sei Shonagon (ok. 1000). V 14. st. je nastala klasična japonska drama z glasbo in plesom, imenovana igra no. V 17. st. sta se razvili meščanska drama (kabuki, Chikamatsu Monzaemon) in lutkovna igra (džoruri). V dolgem mirnem obdobju od 17. st. do sredine 19. st. se je poleg kitajske usmerjene didaktične književnosti razvila tudi književnost novel in romanov, napisana v mešanem japonsko-kitajskem slogu. Najpomembnejši predstavniki so bili Jippensha Ikku, Bakin in Ihara Saikaku. Od sredine 19. st. sta imeli močan vpliv evropska in ameriška književnost. Njune smeri odsevajo v japonski književnosti (Mori Ogai, Natsume Soseki, Akutagawa Ryunosuke, Tanizaki Junichiro); posebej opazne so v liriki, kjer so poskušali japonski slog (posebno haiku) povezati s tematiko z. civilizacije. V romanu je pogosto uporabljen pogovorni jezik; Kobayashi Takiji (1903–33) je bil eden glavnih predstavnikov »proletarske književnosti«, proti kateri so se obrnili t. i. »neosenzualisti«, kot npr. Y. Kawabata. Med mlajšimi avtorji so na Z najbolj znani Y. Mishima, Abe Kobo in Inoue Yasushi. Shiba Ryotaro (1923–96) je eden vodilnih japonskih avtorjev, znan predvsem po svojih zgodovinskih romanih. V sodobni japonski književnosti sta pomembna Oe Kenzaburo, predstavnik intelektualne smeri, in Kita Morio (*1927), predstavnik romantično-popularne smeri.
Dostopnost