pisava, 1. jezikoslovje:slikovno ali znakovno zapisovanje govora; če zanemarimo razl. predstopnje (rovaš, vozlovna pisava), gre razvoj (načeloma) prek slikovne pisave (piktografija), natančnejše idejne slikovne pisave (Indijanci, Eskimi in druga ljudstva), k besedni slikovni pisavi (Sumerci, Staroegipčani, Maji, Azteki), k sumersko-babilonskem klinopisu in kitajski pisavi, nato k zlogovni pisavi (Kreta, Ciper, Japonska), besedni glasovni pisavi in k znakom za posamične soglasnike pri Egipčanih; iz teh egipčanskih hieroglifov (hieratična pisava) so Semiti ok. 16./15. st. pr. n. š. prevzeli celo vrsto slik, prevedli njihova imena v semitski jezik in dali začetnim soglasnikom semitskih besed ustrezno glasovno vrednost na osnovi akrofonije; tako so ustvarili abecedo z 22 soglasniki. Prek Feničanov je prišla abeceda h Grkom, ki so jo predelali za svoj jezik; grška pisava je osnova latinske in cirilske abecede oz. pisave (latinica, cirilica); z grškimi kolonisti v Italiji je pisava prišla do Etruščanov in italijanskih ljudstev; Grki in nato Latinci so spremenili prvotno levo usmerjeno pisavo prek vmesne bustrofedonalne pisave (menjajoča smer pisanja) do desno usmerjene. Rimska kapitalna pisava na napisih (capitalis monumentalis) od Avgustovega časa in istočasno razvita knjižna pisava (capitalis rustica) sta do danes veljavni, nespremenjeni osnovni obliki v vseh latiničnih abecedah za velike črke (majuskula). Vsa obdobja so si prizadevala najti hitrejšo in bolj tekočo pisavo, zato so se kaligrafične črke spreminjale; v latinični abecedi je tako najprej nastala starejša, nato še mlajša rimska kurziva, pri katerih so črke dobile zgornje (haste) in spodnje podaljške (štiričrtna shema); črke mlajše rimske kurzive so predhodnice minuskule. Prizadevanja za ustrezno kaligrafijo so v 4./5. st. privedla do stiliziranja rimske kurzive v rimski unciali in polunciali; po zatonu rimskega cesarstva so se iz unciale, polunciale in kurzive izoblikovale t. i. nacionalne pisave: zahodnogotska pisava (Španija), inzularne pisave (Irska in Anglija), beneventana (j. Italija), merovinška pisava (frankovska država) in na tej temelječa diplomatična minuskula (za listine). Med kulturno obnovo v času Karla I. Velikega in njegovih naslednikov je nastala karolinška minuskula, ki je osnova danes uporabljenih malih črk; od 12. st. se poteze lomijo in loki povezujejo (gotica); poleg gotske minuskule se je spet razvila kurzivna pisava, ki je zgodnji srednji vek ni poznal; gotska knjižna pisava (tekstura) je bila zgled lomljenim tipografskim pisavam (fraktura, švabaška pisava) in posebni (težko berljivi) papeški pisavi (bulatika). Iz gotske kurzive (notula) so nastale nemške pisane črke (nemška pisava). Humanisti so v 15. in 16. st. zavrgli gotske pisave in se naslonili na karolinško minuskulo, za katero so menili, da je značilna in prava antična pisava. Razvoj je pripeljal do latinske knjižne pisave in antikve za tisk.
Dostopnost