hugenoti (francosko huguenots), najprej zasmehljivo ime, nato splošna označitev za francoske protestante, ki so kljub preganjanju kraljev Franca I. in Henrika II. na generalni sinodi v Parizu 1559 sprejeli ženevsko veroizpoved in prezbiterijanstvo. Politični pomen so hugenoti dobili po prestopu večjega števila visokih plemičev, ki jim ni šlo le za svobodo veroizpovedi, ampak tudi za ohranitev starih fevdalnih pravic proti absolutističnim kraljem iz rodbine Valois. Katoliško stranko so vodili vojvode iz rodbine Guise. Po neuspešnem posredovanju Katarine Medičejske je med obema strankama izbruhnila t. i. hugenotska vojna (1562–98), v kateri so hugenoti kljub vojaški podrejenosti v začetku uspeli obdržati verske in politične svoboščine (saintgermainski edikt, 1570). Ko pa si je hugenotski voditelj G. de Coligny zagotovil vpliv na kralja Karla IX., je Katarina Medičejska sprožila veliko prelivanje krvi v šentjernejski noči, samo v Parizu 2000 žrtev, med njimi tudi Coligny. Voditelj hugenotov je postal Henrik Navarski iz rodbine Burbonov, ki se je nato utrdil v bojih proti katoličanom in postal po umoru zadnjega Valoijca, Henrika III., kralj Henrik IV. Da bi ga priznali, je 1593 prestopil v katolicizem; z nantskim ediktom je 1598 hugenotom kljub temu zagotovil določene verske svoboščine. Hugenoti so v začetku 17. st. v boju s kraljevim absolutizmom in izgubo La Rochelle izgubili varovana območja, ki so po mnenju A. J. Richelieuja postajala »država v državi«. Preganjanje hugenotov je doseglo vrh z razveljavitvijo nantskega edikta (1685), zato jih je več kot 200.000 zapustilo Francijo in se umaknilo na Nizozemsko in v Sveto rimsko cesarstvo. Poskus prevrata in vrnitev sta bila krvavo zadušena 1702–05. Vse do versajskega tolerančnega edikta (1787) so morali hugenoti v Franciji skrivati svoje prepričanje, šele Code Napoléon jim je 1804 zagotovil versko enakopravnost.
Dostopnost