mozaično-ciklični koncept, nova teorija za razlago dolgoročne stabilnosti gozdov in drugih velikih ekosistemov z mozaično menjavo razl. razvojnih oblik na manjših površinah; te oblike se razvijajo druga poleg druge s časovnimi zamiki v dolgoletnih ciklih. Tako se v bukovem gozdu izmenjujejo površine, ki razpadajo, s površinami, ki so na mlajših ali starejših razvojnih stopnjah z dozorelimi deli sestoja. Pri tem se spreminja tudi sestava vrst. Mozaično-ciklični koncept je nasproten statičnemu konceptu klimaksa, ker upošteva dinamično spremenljivost ekosistemov.
Dostopnost