intonacija [latinsko], 1. glasba:1) v izvajalski praksi uglasitev več glasov ali glasbil na dano tonsko višino (npr. pri zborovskem petju). Glagol intonirati se nanaša na tonsko višino (npr. previsoko intonirati). 2) kratek instrumentalni uvodni del. 3) pri gregorijanski glasbi začetne besede obrednega speva, ki ga zapoje duhovnik.
Sorodna gesla: dirty tones2. jezikoslovje:potek tona v povedi; odvisno od števila tresljajev glasilk je potek lahko padajoč ali rastoč: od začetka proti koncu povedi se število tresljajev manjša – padajoča intonacija (kadenca) – ali večja – rastoča intonacija (antikadenca). Ločimo končno intonacijo (na koncu povedi) in nekončno intonacijo (znotraj povedi; polkadenca).
Dostopnost