Dalmacija, pokrajina na Hrvaškem, ob jadranski obali, med Kvarnerjem in Boko Kotorsko. K njej sodijo kraško Dinarsko gorovje v notranjosti, obala in dalmatinski otoki. Proti J in na otokih je sredozemsko podnebje vse bolj izrazito, zato tam kot naravno rastje prevladuje trdolistnato rastlinje. Najpomembnejši pridelki so sadje, agrumi, vino, pomembna sta ribolov in turizem. Najpomembnejši kraji so Split, Zadar, Šibenik, Dubrovnik.
Zgodovina: proti koncu 2. tl. pr. n. š. so v Dalmacijo vdrli Iliri (Dalmati), od 7. st. so otoke in obalo poseljevali grški kolonisti, 229 so se ti romanizirali. Od 395 n. š. je provinca Dalmacija spadala v zahodnorimsko, od 535 v vzhodnorimsko cesarstvo. Sredi 9. st. del hrvaške kneževine; 880 se je knez Branimir otresel bizantinske oblasti, 924 je Dalmacija postala del hrvaške kraljevine z glavnim mestom Nin (severno od Zadra). Med vladavino beneškega doža Pietra II. Orseola (991–1009) je prišla obala za več stoletij pod beneško oblast. Ko so 1091–1102 Arpadoviči Hrvaško vključili v personalno unijo z Ogrsko, so le delno omejili bizantinski in beneški vpliv v Dalmaciji; Ludvik I. Veliki jo je 1358 priključil k hrvaško-ogrski državi, vendar so jo 1420 spet dobile Benetke (t. i. vecchio acquisto, ‘stara posest’). V drugi polovici 15. st. so Turki prodrli na Balkan in po bitki pri Mohácsu prevzeli nadzor nad notranjo Dalmacijo. Beneška Dalmacija, na katero se je v poznem srednjem veku nanašalo poimenovanje Dalmacija v ožjem pomenu, se je takrat bolj uveljavila. Z bratislavskim mirom 1805 je Dalmacija pripadla Franciji, po dunajskem kongresu (1815) je spet postala avstrijska, 1816 je bila razglašena za kraljevino. Po prvi svetovni vojni je večji del spadal k novi kraljevini SHS, Italija je 1920 dobila samo Zadar in otoke Cres, Lošinj, Unije, Lastovo. 1947 je bila s pariško mirovno pogodbo vsa Dalmacija priključena k Jugoslaviji, sedaj je del Hrvaške.
Dostopnost