šport [angleško to disport, ‘razvedriti se’], oblike telesne dejavnosti (igra ali tekmovanja); ljudje ga gojijo zaradi veselja do gibanja ali potrebe po vzdrževanju in izboljšanju telesne moči. Šport izhaja iz Anglije (18. st.) in je pomenil do sredine 20. st. samo tekmovanja v telesnih vajah.
Kratek pregled: šport Besedo šport je uporabljalo angleško plemstvo in je pomenila zabavo, razvedrilo, sprostitev, igro. Zdaj ima številne pomene. Označuje vse pojave sodobne gibalne kulture. Še dolgo v 20. st. pa so z besedo šport razumeli le specifičen angleški način telesnih vaj. V svojih temeljih se je pojavil v drugi polovici 18. st., v 19. st. pa se je že popolnoma razvil. Bistvene značilnosti so bile načrtno izboljševanje dosežkov, redna tekmovanja in redno spremljanje dosežkov, pravil, merjenja rezultatov in določanja tekmovalnih pogojev. Nastanek športa v Angliji si lahko razlagamo kot posledico povsem določenih družbenih razmer. Tekmovalne oblike telesnih vaj so obstajale že veliko prej, vendar jih ne moremo primerjati z angleškim športom. Manjkala so določena merila: praviloma so bila tekmovanja omejena na lokalno tradicijo in so bila povezana z določenimi družbenimi skupinami. Anglija namreč velja tudi za domovino razsvetljenstva. Razsvetljenstvo je razumelo človeka kot k tekmovalnosti usmerjeno bitje, kot je med prvimi zapisal angleški filozof Thomas Hobbes (1588–1679). Duhu razsvetljenstva ustrezajo tudi težnje k racionalizaciji, metodizaciji in strogim predpisom. Razsvetljenstvo je porušilo stanovske ovire in v športu doseglo načelo enakosti. Strast za stavo kot izrazita posebnost Angležev je bila že ok. 1700 pogosto povod za hitrostna tekmovanja v hoji, teku ali jahanju med sli višjega družbenega sloja. Velikega zanimanja so bili deležni tudi dvoboji poklicnih boksarjev in merjenje moči krepkih mož. Ob tem so sklepali visoke stave. Pogoj za delovanje stavnega sistema so bila jasna in natančna določila za stave. In tako so ob porajajočem se športu začela nastajati prva športna pravila. Šport je v resnici prodrl na prehodu iz 18. v 19. st. Glavna značilnost je bila institucionalizacija. Poleg tradicionalnih klubov, značilnih za višjo družbo, so postale središče športa univerze in javne šole. Uveljavljala so se športna pravila, prirejali so številna športna tekmovanja. Med najpomembnejšimi je bilo veslaško tekmovanje med univerzama iz Oxforda in Cambridgea. Prvo je bilo 1823. Tako kot v Angliji se je v 18. st. tudi drugod v Evropi spremenilo mišljenje o kulturi gibanja in uspehih. Strukture športa se še niso razvile, toda v telesni vzgoji nemških pedagogov (filantropov) se je jasno zrcalilo tekmovalno načelo razsvetljenstva. Skrbno so zapisovali dosežke, jih merili, tehtali in nadzorovali ter težili k boljšim. Od sredine 19. st., še zlasti v 80. letih, se je šport razvil tudi v celinski Evropi. Večinoma je bila neposredno prevzeta organiziranost angleškega športa. Poleg veslaških klubov so med najstarejšimi kolesarski, plavalni in nogometni klubi. V 80. letih so prirejali že prva državna prvenstva. Kmalu so vključili tudi tehnične iznajdbe tega obdobja, kot so kolo, motorno kolo in avtomobil. 1865 je bila v Amiensu prva kolesarska in 1887 pri Parizu prva avtomobilska dirka. Od 1900 je šport že svetovno gibanje; začeli so prirejati prva evropska in svetovna prvenstva. Do prve svetovne vojne je imela večina športnih panog svetovne zveze. Prirejali so velika mednarodna prvenstva za razne pokale, npr. za Davisov pokal v tenisu (1900). Na prelomu 19. in 20. st. so se v šport vse bolj vključevale tudi ženske. Kljub nasprotovanjem – zaradi moralnih, estetskih in medicinskih pomislekov – je ženskam že na začetku uspelo priti v športne klube, zlasti teniške, veslaške, hokejske in kolesarske. Zmagovalni pohod športa je bil odločilen za začetek olimpijskega gibanja nove dobe. Idejni vodja je bil Francoz Pierre de Coubertin (1863–1937). Na njegovo pobudo so v Parizu 1894 ustanovili Mednarodni olimpijski komite (IOC), dve leti pozneje pa so bile prve olimpijske igre moderne dobe, in sicer v Atenah. Avtor Julius Bohus
Dostopnost