Nemci, narod germanskega rodu (Germani); o Nemcih lahko govorimo šele po delitvi frankovske države, ko sta iz zahodno- in vzhodnofrankovske države v začetku 10. st. nastali francoska in nemška kraljevina in se je med prebivalci posameznih delov oblikovala zavest o skupni politični pripadnosti. Nemci živijo v Nemčiji (pribl. 75 mln.); narodne manjšine tudi v več evropskih državah. Švicarji se politično štejejo za poseben narod, šele nekaj desetletij po drugi svetovni vojni pa se ima za poseben narod tudi večina Avstrijcev.
Nemci v Sloveniji: jezikovna in kulturna skupina prebivalcev, katerih materni jezik je nemščina. Ob štetju 1991 zajemala 1543 oseb; po narodni pripadnosti le 546 Nemcev (in 199 Avstrijcev). Nemci v Sloveniji kot avtohtona narodna manjšina do 1945. Deloma so bili ostanek po srednjeveški agrarni kolonizaciji (Kočevarji, Apaško polje), deloma po nemški migraciji v slovenske dežele (posebej uradnikov, železničarjev, podjetnikov) v obdobju avstrijske oblasti, deloma pa germanizacije slovenskih priseljencev v mesta in trge; med 106.377 preb. z nemščino kot »občevalnim jezikom« je zadnje avstrijsko štetje 1910 prištevalo tudi precej Slovencev, ki so bili odvisni od nemških stanodajalcev in delodajalcev. Ker so po prvi svetovni vojni izgubili funkcijo »mostu do Jadrana« in položaj vladajočega »gosposkega naroda« v državi, mnogi pa tudi zaposlitev, so se večinoma vrnili v nemške dežele. 1921 le še 41.514 preb. z nemščino kot maternim jezikom (3,9 % prebivalcev tedanje Slovenije); 1931 je bilo v Sloveniji 28.998 Nemcev ali 2,5 % prebivalcev, po zasebnem popisu nemškega Kulturbunda (januarja 1941) pa še 28.075. Glede na število in gospodarsko moč so bili močni predvsem Nemci v spodnještajerskih mestih. V skladu s prevladujočo evropsko politiko in načelom recipročnosti so se manjšinske pravice Nemcev v Sloveniji pod različnimi jugoslovanskimi oz. slovenskimi vladami spreminjale, to pa je še zmanjševalo nemško lojalnost do države in slabšalo odnose z večinskim slovenskim prebivalstvom; od 1933 in posebej od anšlusa je v nemških organizacijah popolnoma prevladal nacistični duh. Ker so imeli v nacistični upravi Nemci, ki so živeli v Sloveniji, med okupacijo Slovenije viden delež, zaradi nemško-italijanskega dogovora o preselitvi nemškega prebivalstva iz Ljubljanske pokrajine (večinoma na domove slovenskih pregnancev!), razmaha NOB in končnega poraza nemške vojske, se je nemška manjšina začela umikati že med vojno in neposredno po njej. Proces je bil končan v okviru zavezniške izselitve nemškega prebivalstva (folksdojčerji) iz vzhodnoevropskih držav po potsdamski konferenci. Vključeval je (z današnjega zornega kota nerazumljivo ostre, tudi genocidne) kolektivne povračilne ukrepe novih jugoslovanskih oz. slovenskih revolucionarnih oblasti. Ob štetju 1948 (upoštevalo je tudi narodnost) je bilo 1824 Nemcev in 582 Avstrijcev (skoraj polovica nekdanji vojni ujetniki z delovnimi pogodbami), 1953 so našteli še 1617 Nemcev (in 289 Avstrijcev), 1961: 732 (oz. 254), 1971: 422 (oz. 278), 1981: 380 (oz. 180) in 2002: 499; avstrijska publicistika in diplomacija sta sredi 90. let začeli uveljavljati skupno označitev Staroavstrijci za Nemce v Sloveniji. Večina Nemcev v Sloveniji zdaj ni potomcev avtohtonega nemškega prebivalstva (54 % je rojenih v tujini, skoraj polovica pa jih začasno tudi ne živi v RS), zaradi razpršene poselitve v nobeni občini niso presegli 0,12 % prebivalcev in ne izpolnjujejo mednarodnih pogojev za pridobitev statusa narodne manjšine, uživajo pa z ustavo zagotovljene pravice do jezika in združevanja (1998: tri društva).
Dostopnost