metafizika [grško], prvotno označitev za Aristotelove knjige, ki so bile razvrščene za (‘meta’) naravoslovnimi in so vsebovale »prvo filozofijo«; v pozni antiki in zlasti v srednjem veku označitev za filozofijo nasploh. Metafizika se (kot specifičen izraz zahodne filozofije) deli na nauk o bivajočem kot takem, njegova načela in vzroke (ontologija), na nauk o svetu (kozmologija, filozofija narave), na nauk o najvišjem bivajočem (teologija) in na filozofski nauk o človeku (antropologija). Metafiziko označujeta spoznavnoteoretski realizem (priznavanje možnosti spoznanja tudi onkraj izkušnje) in pojmovno oblikovanje sistemov. Vrh je dosegla v sholastiki. Z novim vekom, še zlasti pa z I. Kantom, je postala v temelju vprašljiva. Kljub Kantovi kritiki se je v svoji spekulativni obliki ohranila v nemškem idealizmu, še bolj temeljno se je o biti bivajočega in njenem smislu spraševal M. Heidegger. Spoznavnoteoretska logična analiza jezika je metafiziko poskušala prikazati kot nesmiselno (R. Carnap).
Dostopnost