dekadenca [francosko], propad, razkroj kakšnega človeka, naroda ali kulture. Pojem dekadence ima pogosto pomembno vlogo v zgodovinskih in filozofskih teorijah. Dekadenca človeka je zlasti pri F. Nietzscheju oseben in filozofski problem, ob koncu 19. st. (fin de siècle) pa je postala tema nove evropske književne smeri, ki se je čutila zavezana pretanjeni kulturi: kultu lepote, nagnjenosti k šibkemu in bolnemu, opisovanju zapletenih duševnih procesov, vključevanju sanj in omame, odklanjanju meščanske morale v umetnosti. Predstavniki: Ch. Baudelaire, P. Verlaine, O. Wilde, A. P. Čehov, H. Bang, G. d'Annunzio, A. Schnitzler, Y. Hofmannsthal, E. von Keyserling, R. M. Rilke, Th. Mann. Pri Slovencih vpliv na moderno ter na Izidorja Cankarja. Nasprotni tokovi v naturalizmu, domačijski književnosti in ekspresionizmu.

Sorodna gesla: Annunzio, Gabriele d' | Bang, Herman | Baudelaire, Charles | Cankar, Izidor | Čehov, Anton Pavlovič | domačijska književnost | fin de siècle | Hofmannsthal, Hugo von | Keyserling, Eduard von | Mann, Thomas | moderna | Nietzsche, Friedrich | Rilke, Rainer Maria | Schnitzler, Arthur | Verlaine, Paul | Wilde, Oscar


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek