magnetofon, elektronska naprava, ki za zapisovanje in predvajanje zvoka uporablja tanek trak iz umetne mase (npr. acetilna celuloza, poliester, PVC); na trak je nanesena tanka plast (5–15 µm) magnetnega materiala. Plast sestavljajo kristalčki magnetnih spojin (Fe2O3, Fe3O4, CrO2); dolgi 0,3–1 µm, debeli 0,001–0,1 µm. Med snemanjem se kristalčki uredijo v smer magnetnega polja, ki ga v skladu z zapisovanim signalom ustvari snemalna glava; ob tej z enakomerno hitrostjo teče magnetni trak. Število urejenih kristalčkov je sorazmerno z jakostjo električnega signala, ki prihaja iz mikrofona ali drugih virov (npr. gramofona, radia). Ob predvajanju teče trak ob reprodukcijski glavi. V njej se zaradi spreminjanja magnetnega polja na traku inducira šibka električna napetost, iz katere ojačevalnik izdela močan signal in poganja zvočnik. Brisalna glava pred snemanjem z visokofrekvenčnim poljem zbriše stare posnetke in trak pripravi za snemanje. Kakovost zapisa je zelo odvisna od hitrosti traku. Studijski magnetofoni navadno uporabljajo hitrosti 76 cm/s ali 38 cm/s, amaterski pa omogočajo izbiro ene od standardnih hitrosti traku (19, 9,5 in 4,75 cm/s). Z večjo hitrostjo dosežemo boljšo kakovost zvoka, zato pa dovoljuje le krajši čas zapisa. Večina magnetofonov omogoča več vzporednih zvočnih zapisov. Dvosledni oz. dvokanalni zapis se uporablja za stereofonski zapis zvoka (stereofonija); pri tem sta ločeno zapisana dva signala, ki prihajata iz prostorsko ločenih mikrofonov. Studijski magnetofoni snemajo na večje število sledi (8, 16, 32, ali 64). Omogočajo naknadno preverjanje, popravljanje in mešanje signalov, ki prihajajo iz razl. glasbenih instrumentov ali skupine pevcev; posnetek v zadnji stopnji navadno združijo v stereozapis. Kasetni rekorder je vrsta magnetofona, pri katerem je trak navit na dva koluta, vgrajena v plastično ohišje. Ohišje ima odprtine, skozi katere sega mehanizem za pogon kolutov ter zvočne glave. Med najmanjše kasetofone sodijo diktirne naprave za zapis govora (kakovost reprodukcije je slaba, snemalni čas pa razmeroma dolg). Nekateri novejši magnetofoni (od 1986) zapisujejo zvok v digitalni obliki (DAT oz. Digital Audio Tape). Snemajo na kasete, ki so posebej prirejene za visokofrekvenčne signale. Šum, velik problem klasičnih magnetofonov, je pri takšnem zapisu precej šibkejši, veliko večja pa je tudi trajnost zapisa. Kakovost digitalno zapisanega zvoka je primerljiva s kakovostjo CD-plošče.
Dostopnost