letalo, letalnik, težji od zraka. Najpomembnejši del letala so krila; pri letenju nastane dinamični vzgon, tj. sila, ki letalo drži v zraku. Vzgon je pravokoten na smer gibanja zraka; odvisen je od hitrosti letenja, gostote zraka, velikosti nosilnih kril in vpadnega kota le-teh, tj. kota med tetivo profila in smerjo zračnega toka. Pri majhnih hitrostih se vzgon zelo zmanjša in je manjši od teže letala. Letenje je zato mogoče le pri hitrostih, ki so večje od karakteristične minimalne hitrosti (odvisne od oblike letala). Da letalo lahko vzleti, mora na tleh doseči in preseči to hitrost, pri pristanku pa mora pilot paziti, da se dotakne tal z dovolj veliko hitrostjo. Najmanjša hitrost je odvisna od velikosti in oblike profila krila; spreminjati ju je mogoče s predkrilci in zakrilci. Tako se zmanjša najmanjša hitrost letenja. To je posebno pomembno pri pristajanju (krajše pristajalne steze). Poleg vzgona se na krilih pojavi tudi upor; ta zavira letenje. Ta in druge zaviralne sile (inducirani upor, upor zaradi trenja, tlačni upor) premaguje pogonski motor. Pri jadralnih letalih je vzgon posledica stalnega padanja letala (drsni let). Pri izgubljanju višine si pilot pomaga z dvigajočimi se zračnimi masami (termični ali pobočni vzgornik). Sodobna letala imajo (razen nekaterih izjem) podobno obliko: na podolgovat votel trup (v njem je prostor za posadko in potnike ali tovor) je približno na sredini prečno nameščeno krilo. Na zadnjem delu je (navpično) pritrjen smerni rep in (vodoravno) višinski rep (repne površine); te stabilizirajo letenje. Zadnja dela smernega in višinskega repa se odklanjata in služita za krmarjenje. Starejša letala (iz obdobja prve svetovne vojne) so imela po več vzporednih kril (dvo- ali trikrilniki); z njimi so izdelovalci povečali vzgon in nosilnost pri majhnih hitrostih. Do danes so se obdržali le enokrilniki. Pri večini letal je krilo nameščeno na spodnji strani (nizkokrilnik), pri vojaških transportnih letalih, manjših športnih letalih in letalih, ki lahko pristajajo na vodi, pa na zgornji strani trupa (visokokrilnik). Za premikanje po tleh ter za vzlet in pristanek imajo letala na spodnji strani nogo; ta se dotakne tal v treh točkah. Pri novejših letalih je glavna noga nameščena malo za težiščem letala; na sprednjem delu (čim dlje od težišča) je nosna noga; pilot jo lahko obrača in z njo vodi letalo po tleh. Pri lažjih letalih pogosto uporabljajo starejši tip noge z repnim kolesom. Je lažje in po konstrukciji preprostejše. Glavni nogi sta pred težiščem, premično repno kolo pa na zadku. Za zmanjšanje zračnega upora ima večina letal mehanizem, ki po vzletu noge potegne v krilo ali trup, pri lažjih letalih pa so kolesa pokrita z aerodinamično oblikovanimi oblogami. Letala za pristajanje na vodi ali snegu imajo namesto koles plovke v obliki čolna ali smuči, večja vodna letala pa zatesnjen trup v obliki čolna, ki lahko plava. Namestitev letalskih motorjev je zelo različna. Pri enomotornih letalih s propelerskim pogonom je motor navadno v nosu trupa, pred pilotsko kabino. Pri večmotornih propelerskih letalih so motorji na levi in desni strani trupa, obešeni pod glavno krilo ali vgrajeni v sprednji rob. Reakcijski motorji so pri potniških ali transportnih letalih obešeni pod sprednjim robom krila, bočno ob obeh straneh zadnjega dela trupa ali med trupom in repom. Hitri eno- in dvomotorni vojaški lovci s koničastim nosom imajo motorje v zadnjem delu trupa. Glavni deli letala (trup, krilo, rep, oklopi motorjev itd.) so pri večini letal izdelani iz lahkih kovinskih zlitin, posebej duraluminija. Da se nosilna lupina ne bi deformirala, je ojačena z vzdolžnimi profili. Ti so prikovani. Na najbolj obremenjenih delih krila so izrezkani iz zelo debele pločevine (integralna konstrukcija), tako so možnosti, da bi začelo gorivo iztekati (gorivo je v krilu), najmanjše. Zelo obremenjene dele, v katerih so mehanske napetosti največje (npr. podvozje, nosilci motorjev), izdelujejo iz visokokakovostnih jekel, v posebnih primerih pa iz titana. Za dele, ki jih zelo obremenjuje visoka temperatura, je pogosto najprimernejša keramika. V zadnjem času razvijajo nove načine izdelovanja in postopke, s katerimi želijo izkoristiti obetavne lastnosti (velika trdnost in togost, majhna teža) armiranih plastičnih mas, armiranih z vlakni, kot so ogljikova vlakna, kevlar itd. Zdi se, da kljub velikim prizadevanjem armirane plastične mase in keramični materiali še dolgo ne bodo nadomestili današnjih kovinskih zlitin, saj ni mogoče napovedati, kako se bodo obnesli; z rentgenskimi pregledi dovolj zgodaj odkrijejo napake v strukturi v kovinah, v keramiki in umetnih masah pa to ni mogoče. Izjema so jadralna letala, ta so danes že večinoma iz steklenih ali ogljikovih vlaken, ojačenih z umetnimi smolami. Zunanja oblika letala je odvisna predvsem od hitrosti letala. Oglate oblike, podvozja, ki jih ni mogoče potegniti v notranjost, opornice krila itd. so zaradi manjše teže in stroškov za izdelavo primerni za hitrosti ok. 180 km/h. V okviru hitrosti od 180 km/h do 600 km/h je pomembnejša oblika, ki zmanjša zračni upor, kot prihranek teže. Pri teh hitrostih stisljivost zraka še nima znatnega vpliva. Tehnično in cenovno ugodni so propelerski pogon, krila, ki nimajo puščice, in razmeroma debel profil krila. Takšna letala letijo na višinah ok. 3000 m, tam pa je zračni tlak za 30 % nižji kot pri tleh. Zaradi nizkega tlaka in temperature so potniška letala zatesnjena in opremljena z napravami za uravnavanje tlaka, temperature in kisika. Za doseganje večjih hitrosti so potrebni reakcijski motorji. Njihov izkoristek se povečuje s hitrostjo, zato se skušajo čim bolj približati zvočni hitrosti (1 mach); pri tej se namreč zelo poveča zračni upor. Reakcijska potniška letala so navadno nizkokrilniki z okroglim trupom, puščičastimi krili s tankim profilom ter puščičasto obliko repnih površin. Letijo na višinah 10.000–12.000 m; tam je zrak redkejši in upor manjši, to pa je pogoj za dosego velikih hitrosti (800–900 km/h oz. 0,75–0,85 macha). Njihova skupna teža je 6–350 t; prepeljejo do 500 potnikov. S primerno obliko in dovolj velikim potiskom motorjev dosežejo vojaška letala nadzvočne hitrosti več kot 2 macha, poskusna in izvidniška pa več kot 6 machov. Nadzvočna letala so se nekdaj zdela naravno nadaljevanje v razvoju potniških letal, vendar so izdelali le nekaj takšnih letal. V zadnjem času si prizadevajo razviti vesoljsko plovilo, ki bi v gostejši atmosferi letelo kot normalno letalo, višje pa bi letelo podobno kot raketa in nato v balističnem letu pristalo.
Zgodovina Prvič je z letalno napravo (ki je upoštevala osnove aerodinamike) poletel O. Lilienthal (1891), z motornim letalom pa sta prvič letela brata Wright (1903). 1909 je L. Blériot prvi preletel Rokavski preliv, 1926 R. E. Byrd severni pol, 1927 pa Ch. A. Lindbergh Atlantik (New York–Pariz). 1939 je E. Heinkel skonstruiral prvo letalo z reakcijskim pogonom, 1947 je Chuck Yeager (ZDA) letel z nadzvočno hitrostjo.
Dostopnost