jazz [džéz-], glasba afro-ameriškega izvora, ki je na prelomu stoletja nastala v južnih državah ZDA. Samosvoja po tehle prvinah: poseben jazzovski ritem, določen s posebnostma drive in swing, improvizacija, oblikovanje tona (ki ustreza osebnim glasbenikovim izraznim težnjam, ne pa tradicionalnim estetskim zvočnim predstavam) in nazadnje posebno fraziranje, kar v jazzu pomeni ritmično členjenje tonskih zaporedij. Harmonsko dogajanje temelji najprej pretežno v evropski funkcionalni harmoniji, prednost imajo določeni akordi in akordne povezave. Pri tem so zelo pomembne blue notes. V modernem jazzu se harmonske osnove močno razširijo. V oblikovnem pogledu ima jazz raje kratke skladbe, kot npr. bluese in popevke (12- oz. 32-taktna harmonska zaporedja). Toda v modernem jazzu se vedno bolj krepijo težnje po večjih oblikah. K nastanku teh teženj po razvoju na harmonskem in oblikovnem področju so veliko prispevali vse pogostejši stiki s sodobno koncertno glasbo. Jazzovski ansambli so sestavljeni iz ritmične (tolkala, kitara, kontrabas, klavir) in melodične sekcije (največkrat pihala, predvsem saksofon, trobenta, pozavna); obstajajo tudi jazzovski orkestri (big bandi). – Jazz je nastal v stiku glasbe belcev, ki je prišla iz Evrope, in glasbe, ki so jo črnci prinesli iz Afrike. Druge glasbene kulture so imele razmeroma malo vpliva. Korenine jazza so v ljudski glasbi severnoameriških črncev (work songs, spiritual, blues) ter v vsej ljudski in plesni glasbi priseljenih belcev. Poseben pomen ima tudi klavirski slog (ragtime). Zgodnjo jazzu podobno glasbo imenujemo arhaični jazz. Na prelomu stoletja je nastal prvi jazzovski slog – new orleans jazz – ki so ga igrali skoraj izključno črnci. Belci so prevzeli novi način muziciranja in nastala sta diksilend in chicago jazz. Kot prehod iz starega jazzovskega sloga v moderni jazz se je v začetku 30. let izoblikoval swing. V začetku 40. let je prišel v modo moderni jazz, ki ga je uvedel samo od črncev izvajani način igranja bebop. Vzporedno s swingom, ki so ga belci razvijali naprej, je nastal progresivni jazz. Sočasno je nekakšen new orleans dixieland renaissance (revival) začel nastopati z velikim uspehom, predvsem v Evropi. Konec 40. let je sledil cool jazz. V 50. letih so bolj slabo razlikovali med east in west coast jazzom. Za nadaljnje, pretežno na swingu temelječe oblike, se je uveljavila označitev mainstream jazz. V free jazzu v začetku 60. let so skoraj vse osnove dotedanjega jazza postale vprašljive: eksperimentalna harmonija in ritmika, vključevanje šumov kot izraznega sredstva, odprte oblike. Vplivi so prihajali iz evropske avantgarde in neevropskih glasbenih oblik. V 70. letih se je udomačil jazz rock, ki združuje prvine jazza in rocka (elektronska glasbila), ter povrnil jazz iz 50. let (bebop revival). T. i. jazzovski mainstream je postal del splošne kulture. V 80. letih so vlogo inovatorskega jazza prevzeli glasbeniki, ki so delovali v okviru gramofonske hiše ECM Records, z ne tako značilnimi klasičnimi osnovami jazza; njihova glasba se je navezovala tudi na razl. svetovne glasbe. 90. leta so se nadaljevala v smeri povezovanj med jazzom, svetovnimi glasbami in popularno glasbo, povečalo se je zanimanje tudi za ne tako značilne (evropske) izvajalce; newyorški jazzisti so v jazz prinesli prvine funka, salse, acida in drugih plesnih ritmov, meja med popularno rockovsko glasbo in jazzom je postala ožja.
Dostopnost