sreča, stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje, pogosto končni cilj etike (evdajmonizem). V grški filozofiji so razlikovali srečo, ki je posledica usode in okoliščin (eutychia), ter srečo kot občutje (eudaimonia). Obe sta etični tudi če ne gre za interes posameznika, vendar pa ju mora biti ta pripravljen prepoznati in uresničiti kot etični, torej glede na medčloveške odnose v družbi. Če pri tem ne upošteva obče sreče, deluje neetično.
Dostopnost