Wallenstein [válənštajn], Albrecht Wenzel Eusebius von, pravzaprav Wald(en)stein, friedlanski vojvoda (1625), v tridesetletni vojni cesarjev vojskovodja, *24.9.1583 Heřmanice, †25.2.1634 Cheb (usmrčen); po rodu iz razmeroma premožne, protestantske češke plemiške družine. Študiral v Altdorfu, Bologni in Padovi. 1606/07 sprejel katoliško vero. Poleg bogate zapuščine svoje prve žene (†1614) si je po neuspešni češki vstaji (bitka na Beli gori, 1620) prilastil tudi velike zemljiške posesti iz zaseženih protestantskih premoženj na severu Češke (skupaj ok. 3900 km2). 1623 povišan v knežji stan; 1625 na svoje stroške zbral vojsko, ki je cesarju zagotavljala vojaško moč, neodvisno od čet lige; vojsko je vzdrževal z davki. 1626 pri Dessauu premagal Ernesta Mansfeldskega; 1627 skupaj z liginim poveljnikom J. Tillyjem iz cesarstva pregnal danskega kralja Kristijana I. Zaradi pritiska volilnih knezov, posebej Maksimilijana I. Bavarskega, zaskrbljenih za svoje stanovske svoboščine, ga je moral kralj Ferdinand II. 1630 odpustiti, vendar ga je že 1632, zaradi zmagoslavnega pohoda švedskega kralja Gustava II. Adolfa na jug Nemčije, poklical nazaj. Vnovič je osvojil Češko in Saško. Z bitko pri Lütznu (novembra 1632) so Švedi sicer pridobili majhno prednost, ki pa so jo izgubili s smrtjo svojega kralja. 1633 ni Wallenstein vodil nobene večje vojaške operacije. Vedoč, da ga bo cesar odstavil, se je začel pogajati s francoskimi, švedskimi, saškimi in češkimi emigranti; medtem so Švedi spet vdrli v Bavarsko. S plzeňsko zaprisego 12.1.1634 je Wallenstein zavezal svoje častnike, da se »pod nobenim pogojem ne bodo ločili od njega«. Cesar ga je zato odstavil s položaja in ukazal, naj ga ujamejo živega ali mrtvega. Pozneje ga je zapustila večina polkov. Cesarju zvesti častniki so ga, skupaj z najbližjimi prijatelji Ilowom, Kinskyjem in Terzko, umorili. – Schillerjeva drama (1798/99).
Dostopnost