fosfor (latinsko phosphorus), simbol P, nekovinski kemijski element, vrstno število 15, atomska masa 30,9738; znane so tri kristalne modifikacije: 1. beli (rumeni) fosfor, trdna snov, podobna vosku, z vonjem po česnu; metastabilna, v temi se zaradi oksidacije svetlika; gostota 1,82 g/cm3, tališče 44,1 °C, vrelišče 280 °C. Fosfor v vodi je komaj, v ogljikovem disulfidu dobro topen, močno redukcijsko sredstvo, izredno reaktiven; na zraku oksidira, pri čemer nastaja megla fosforjevega(V) oksida, drobno zdrobljen se na zraku vžge že pri sobni temperaturi, zato ga hranijo pod vodo; beli fosfor povzroča na koži globoke, nevarne opekline in je zelo strupen (strupena količina 0,06–0,1 g). Beli fosfor dobijo iz ortofosfatov(V) in ga uporabljajo za pripravo fosforjevih spojin in rdečega fosforja; v vojaške namene se uporablja v zažigalnih bombah; 2. vijolični (rdeči) fosfor (amorfen), v vseh topilih netopen, metastabilen, vendar nesvetlikajoč se in povsem nestrupen prašek; uporabljajo ga za pripravo drsnih površin za vžigalice in glavic vžigalic, pripomočkov za razvijanje dima in ognjemetnih raket; 3. črni fosfor ima kovinski sijaj, pri 550 °C je najstabilnejša oblika fosforja: gostota 2,67 g/cm3, trdota 2, prevaja električni tok; v topilih netopen. Spojine: fosfor se spaja z vsemi halogeni; pomemben je fosforjev pentaklorid, PCl5, ki ga v organski kemiji uporabljajo za prenos halogena. Najpomembnejši oksid je fosforjev(V) oksid (difosforjev pentoksid), P2O5, bel prašek, brez vonja, ki dobro sublimira, nastane s sežigom belega fosforja. Močno veže vodo, pri tem nastaja ortofosforjeva(V) kislina. Fosfin, PH3, brezbarven strupen plin, se kot nečistoča pojavlja pri pripravi acetilena iz karbida in daje acetilenu vonj po česnu.
Dostopnost