DNK (deoksiribonukleinska kislina), velika organska molekula, nosilka genetske informacije (izjema so nekateri virusi RNK), pomembna sestavina žive celice. Genetsko vlogo DNK je 1944 dokazal O. Th. Avery. Uspelo mu je dokazati, da se s prenosom DNK iz ene bakterije v drugo prenese tudi dedna lastnost (transformacija, transdukcija). DNK je nitasta, nerazvejena makromolekula, ki jo sestavljata ogrodje iz molekul fosforne kisline in sladkorja (deoksiriboza). DNK je nosilka dedne informacije zaradi skoraj neskončno razl. možnosti zaporedja štirih osnovnih dušikovih baz, ki so vezane na molekule sladkorja (adenin, timin, gvanin, citozin). V živi celici je molekula DNK vedno v obliki dvojne vijačnice (razen pri nekaterih virusih, ki imajo enovijačno DNK). Verigi potekata vzporedno in v nasprotni smeri, med seboj pa sta povezani z vodikovimi vezmi med dušikovimi bazami. V nasproti si stoječih parih baz sta med seboj vedno povezana adenin in timin ter gvanin in citozin (Watson-Crickov model). Oblike DNK so A in B (desnosučna dvojna vijačnica) in Z (levosučna dvojna vijačnica). Nove molekule DNK nastajajo z identično replikacijo, pri čemer se dvojna vijačnica razpre in vsaka nastala enojna veriga se podvoji z dodajanjem komplementarnih baz, vezanih na sladkor in fosforno kislino. Genetska informacija se z DNK s prepisovanjem prenese na mRNK (RNK), ki potuje do ribosomov, kjer poteka sinteza beljakovin (beljakovine, nukleinske kisline, virus).
Dostopnost