Vodnik, Valentin, slovenski pesnik, slovničar, novičar, šolnik, *3.2.1758 Šiška pri Ljubljani, †8.1.1819 Ljubljana; po gimnaziji v frančiškanskem redu študiral teologijo, duhovnik v raznih krajih, v Ljubljani gimnazijski profesor, v času Ilirskih provinc ravnatelj in nadzornik. Zaradi sodelovanja s Francozi, ki so dopuščali več slovenskega pouka, ga je restavrirana avstrijska oblast upokojila, honorarni učitelj klasičnih jezikov. Prve baročne pesmi pod Pohlinovim in Devovim vplivom objavil v Pisanicah, ob mentorju Ž. Zoisu preusmeritev v razsvetljensko budnico, domoljubno opisno pesem, basen, napise za mesece in uganke (zbirka Pesme za pokušino, 1806). Praktično razsvetljensko izobraževanje in vzgojo ljudstva skušal doseči z urejanjem in pisanjem Velike pratike (1795–97) in Male pratike (1798–1806) ter prvega slovenskega časopisa Lublanske novice (1797–1800), kjer je objavil prerodni spis z orisom zgodovine Povedanje od slovenskega jezika. Navdušenje nad Napoleonom izrazil v odi Ilirija oživljena. Pod Francozi objavljal šolske in jezikoslovne priročnike (Pismenost ali gramatika za prve šole, 1811), ni pa utegnil izdati pripravljenega slovarja, zbirke ljudskih pesmi in rokokojsko lahkotne prevodne in izvirne anakreontike. Velja za prvega slovenskega pesnika, poskrbel tudi, da se je v šolskih, praktičnih in časniških sestavkih uporabljal razmeroma čist, v skladnji naraven in sodobni rabi približan jezik.
Dostopnost