Termania - Veliki splošni leksikon - cerkveni tonski načini

cerkveni tonski načini, tonalitete srednjeveških melodij (posebej gregorijanskega korala), izhajajoče iz starogrških zgledov (tetrakord); predstavljajo jih diatonične lestvice, v katerih se poltoni znajdejo na razl. mestih – odvisno od začetnega tona – in ki v osnovnih oblikah ne uporabljajo niti zvišanih niti znižanih stopenj (izjemi sta le b in h). Bistvene značilnosti cerkvenega tonskega načina so: začetni ton (initium), sklepni ton (finalis) in pri petju psalmov uporabljeni ponavljajoči se ton (repercussa). Z razširitvijo obsega (ambitus) navzdol (za tetrakord) nastanejo poleg avtentičnih cerkvenih tonskih načinov še t. i. plagalni tonski načini (s predpono hipo-). V srednjem veku je bilo 1–8 cerkvenih tonskih načinov; v 16. st. so se jim pridružili še štirje, kar je pripravilo prehod k durovskim in molovskim tonskim načinom, izhajajočim iz harmonsko-akordne osnove. Od 1800 so cerkveni tonski načini le še historizirajoče slogovno sredstvo.

Cerkveni tonski načini: preglednica

tonski način	obseg	finalis	reperkussa
1. dorski	d–d1	d	a
2. hipodorski	A–a	d	f
3. frigijski	e–e1	e	c
4. hipofrigijski	H–h	e	a
5. lidijski	f–f1	f	c
6. hipolidijski	c–c1	f	a
7. miksolidijski	g–g1	g	d
8. hipomiksolid.	d–d1	g	c

od 16. st. (po Glareanusu):

9. eolski	a–a1	a	e
10. hipoeolski	e–e1	a	c
11. jonski	c–c1	c	g
12. hipojonski	g–g1	c	e

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek