ilirizem, narodno-politično in kulturno gibanje, ki se je v prvi polovici 19. st. razvilo med južnimi Slovani, najprej in najmočneje na Hrvaškem iz odpora proti madžarizaciji in germanizaciji. Vodja ilirskega gibanja L. Gaj si je prizadeval za jezikovno zbližanje in združitev južnoslovanskih narodov; pod vplivom ilirizma so Hrvati in Slovenci za črkopis sprejeli gajico, Hrvati so kot knjižni jezik opustili kajkavščino in prevzeli štokavščino; kljub temu se ilirizem ni uveljavil pri drugih južnih Slovanih. Politični ilirizem je bil 11.1.1843 na Hrvaškem prepovedan kot protihabsburško prevratno gibanje in je ostal le gibanje hrvaškega kulturnega preporoda. Slovenci so ilirizem večinoma razumeli kot kulturno sodelovanje sorodnih narodov, le nekateri »ilirci« (S. Vraz) so opustili slovenski knjižni jezik. Ok. 1848 so se na Slovenskem pojavile nove panslovanske zamisli ilirizma (M. Majar), vendar se ideja umetnega slovanskega jezika ni mogla uveljaviti. V začetku 20. st. je novoilirsko gibanje težilo k zedinjenju Slovencev ter Hrvatov in uporabi hrvaščine kot znanstvenega jezika.
Dostopnost