pravičnost (latinsko iustitia), temeljni pojem etike; 1. objektivna pravičnost pomeni idejo popolnega reda v družbi, in sicer tako glede na medsebojna razmerja posameznikov (komutativna, izravnavajoča pravičnost) kot glede na pravice in dolžnosti posameznikov v razmerju do skupnosti (distributivna, razdeljujoča pravičnost). Prizadevanje, da bi z izenačenjem interesov oz. tekmujočih zahtev ustvarili pravičnost, je temelj vsake državne zakonodaje (iustitia legalis), ki opredeljuje načela pozitivnega prava (načelo enakosti vseh ljudi pred zakonom); 2. subjektivna pravičnost, tj. človekovo prizadevanje, da bi uresničil objektivno pravičnost, pomeni kardinalne vrline. – Začetnik filozofske misli o pravičnosti je Platon; Aristotel je razlikoval med razdeljujočo in izenačujočo pravičnostjo; G. W. Leibniz, I. Kant idr. so prispevali k diferenciaciji modernega pojma pravičnosti, ki mora upoštevati spremenjene zgodovinske razmere (socialna pravičnost, človekove pravice).
Dostopnost