cesta, prometna pot za vozila in pešce; po funkciji jih delimo na avtoceste, ceste, rezervirane za motorni promet (hitra cesta), magistralne, medkrajevne in krajevne ceste ter mestne ceste in ulice, pa gozdne in gospodarske poti; po prometu na avtomobilske ceste, kolesarske steze, pešpoti idr.; po namenu na javne in zasebne ceste.
Gradnja cest Cesto sestavljata zgornji sloj s krovno ali obrabno plastjo ter spodnji ustroj, nosilna plast, ki prenaša obremenitve na zemeljsko podlago. Zemeljsko podlago pripravijo z zemeljskimi deli (planiranjem, nasipanjem, izkopavanjem idr.), temu sledi spodnji ustroj (20–30 cm). Najstarejša odporna obrabna plast je cestni tlak iz naravnih (granit, bazalt) ali umetnih (veliki, majhni, mozaični) tlakovcev. Nasute (makadamske) ceste z nevezano površino so le za redek promet; brezprašne in odpornejše obrabne plasti dobijo z mešanjem bituminoznih veziv in proda ter valjanjem. Črne obrabne plasti so katranske, asfaltne, asfaltbetonske idr.; betonske plasti združujejo nosilno in obrabno plast (debeline ok. 20 cm) in imajo fuge ali ne ter so izvedene v eni ali dveh plasteh (avtoceste); pri cementni nasuti plasti so medprostori zapolnjeni s cementno malto.
Mehanizacija v gradnji cest Stroji za zemeljska dela so bagri, goseničarji, stroji za planiranje; nabijalniki, vibratorji idr. za zbijanje zemeljske podlage; 20–150 kN težki valjarji za utrjevanje nasutja in bitumenskih plasti; finišerji za izdelavo obrabnih slojev v enem delovnem taktu (mešanje, razgrnitev, zgostitev in zgladitev); gradbena mehanizacija.
Zgodovina Načrtno so začeli graditi ceste Egipčani in Babilonci; 2300 km dolga kraljeva cesta med Suso in Sardo v Lidiji je bila hrbtenica perzijske države. Sistematično so začeli graditi cestno omrežje šele Rimljani; to omrežje je bilo zgled do novega veka (rimske ceste, via). O srednjeveških cestah v Evropi bi težko rekli, da gre za cestno mrežo; šele v 18. st. je prišla iz Francije nova pobuda; v avtomobilski dobi, v 30. letih 20. st., je začelo nastajati sodobno cestno omrežje, po katerem v industrijsko razvitih državah danes poteka večina prometa.
Ceste v Sloveniji V latenski dobi so Kelti že uporabljali vozove; čez slovensko ozemlje sta potekali pomembni jantarska pot z Baltika in noriška pot; šele v rimski dobi so zgradili prave vojaške in javne ceste proti Panoniji in Balkanu ter v. Alpam; ceste so bile uporabne še v dobi preseljevanja ljudstev, za tem pa so izgubile svoj pomen. Srednjeveške ceste so sicer pretežno sledile smerem rimskih cest, a so bile slabo vzdrževane in neutrjene; ceste so bile vladarjev regal, vendar so si pravice pridobili ministeriali, ki so pobirali mitnino in jih vzdrževali. Potreba po boljših cestah se je pokazala z okrepitvijo tovornega prometa v 15. in 16. st.; v začetku 18. st. je ceste na novo uredil cesar Karel VI., najpomembnejše so bile komercialne ceste proti Trstu in Reki; državna skrb za ceste je bila odtlej stalna; v francoskih Ilirskih provincah je bila začeta Napoleonova cesta od Ljubljane do Kotorja. Prva svetovna vojna je pospešila gradnjo cest v zaledju soške fronte in zavrla gradnjo drugod po Sloveniji; prva moderna cesta z betonskim voziščem je bila pred drugo svetovno vojno zgrajena med Ljubljano in Gorenjsko; ok. 200 km sodobnih cest je bilo zgrajenih med vojno zaradi vojaških potreb. Po vojni sta se gradnja in vzdrževanje centralizirala; osnova cestnega omrežja je slovenski cestni križ; po 1970 se je začela počasna graditev avtocest, ki se je pospešila šele po 1994.
Dostopnost