italijanska glasba, po obdobju rimske glasbe prva glasbena poročila iz Italije govorijo o krščanskem obrednem petju, pri njegovem širjenju in normiranju z gregorijanskim koralom je bila Italija zelo pomembna kot zgodaj pokristjanjena dežela in sedež verskega poglavarja Zahoda. Ob gregorijanskem koralu se je kot edina posebna oblika ohranil ambrozijanski koral v Milanu, tamkajšnji škof Ambrozij velja tudi za prvega skladatelja himen. Večglasje, ki se je razširilo iz Francije, se je najprej razcvetelo v glasbi trecenta in vplivalo tudi na posvetno glasbo (madrigal, caccia, ballata). V obdobju francosko-flamske glasbe je bila Italija sprva pod vplivom severa, po renesansi (Palestrina) in razmahu raznovrstnih posvetnih vokalnih oblik pa je v baroku, približno od 1580, postala vodilna glasbena dežela v Evropi. V Italiji so se razvile baročne tehnike (monodija, večzborje, koncertantni način, generalbas), nastale so nove zvrsti, kot so opera, oratorij in concerto grosso, ter razl. povezave glasbil; številni pomembni italijanski glasbeniki so baročno glasbo predstavljali skoraj na vseh evropskih dvorih. Med najodličnejše skladatelje dobe sodijo C. Monteverdi, G. Frescobaldi, F. Cavalli, A. Cesti, E. de'Cavalieri, G. Carissimi, A. in D. Scarlatti, N. Piccinni, G. B. Pergolesi, A. Corelli in A. Vivaldi. V času, ko so italijansko baročno opero serio ustvarjali tudi nemški skladatelji, npr. J. A. Hasse in G. F. Händel, tudi W. A. Mozart, se je v Italiji z opero buffo (G. B. Pergolesi) in instrumentalno glasbo že nakazoval klasicistični slog, ki pa se je razvil predvsem v Nemčiji. Vsekakor so vsestransko veljavo italijanski operi ohranili G. Rossini, V. Bellini, G. Spontini, G. Donizetti, predvsem pa G. Verdi in nazadnje verista P. Mascagni in R. Leoncavallo ter G. Puccini. Instrumentalna glasba je spet postala pomembnejša v 20. st., vendar je ne glede na futuristične težnje Pratelle in Russola večidel ostajala neoklasicistična in neobaročna z nekaj impresionizma (O. Respighi, R. Malipiero, A. Casella, I. Pizzetti); šele z L. Dallapiccolo se je zgodil odločilni zasuk k novi glasbi, ki jo predstavljajo predvsem L. Nono, L. Berio, F. Evangelisti, S. Bussotti in B. Maderna.
Dostopnost