stropno slikarstvo, veja arhitekturnega slikarstva, znana že v starem Egiptu in antiki; okraševanje prostorov z eno samo sliko na stropu ali več slikami v posameznih poljih. V renesansi so v perspektivi odkrili pomagalo za upodobitev teles s spodnje strani, tako da se zdi, kot bi lebdela v prostoru (iluzionistično stropno slikarstvo). V baroku je slikanje perspektivičnih skrajšav doseglo mojstrstvo. Zaradi iluzionistične poslikave se zdi, da se sicer realen prostor odpira v neskončnost.
Dostopnost