fiskalna politika, del gospodarske politike, ki obsega uporabo finančnih instrumentov za doseganje določenih gospodarskih ciljev (vplivanje na konjunkturno in gospodarsko rast). Osnovni instrumenti fiskalne politike so davki in druge dajatve, javni odhodki, državno premoženje in javno zadolževanje. Prvi jo je izpostavil J. M. Keynes, pozneje so jo zagovarjali njegovi nasledniki (keynesianci). Posebno v okviru anticiklične konjunkturne politike naj bi fiskalna politika pripomogla k ustalitvi celotnega povpraševanje narodnega gospodarstva (agregatnega povpraševanja) s spremembo javnih odhodkov in/ali prihodkov (deficit spending); s tem bi se spodbudil nov proces gospodarske rasti. Primernosti fiskalne politike kot sredstvu za stabilizacijo gospodarskega procesa so močno oporekali predvsem M. Friedman in drugi zagovorniki monetarizma (monetaristi). Pokazalo se je namreč, da je bila fiskalna politika kot sredstvo gospodarske stabilizacije primerna le v določenem zgodovinskem obdobju (po svetovni gospodarski depresiji v začetku 30. let), pozneje (predvsem po drugi svetovni vojni) pa se je ob dosledni uporabi izkazala predvsem kot generator inflacije. Kot odgovor na fiskalno politiko se je konec 70. in v začetku 80. let pojavila teorija ekonomike ponudbe (supply-side-economics), ki je poudarjala predvsem pomen vplivanja na ponudbo (zmanjševanje davkov, privatizacija ipd.) in manj na povpraševanje.
Dostopnost