diakon [grško, ‘služabnik’], prva cerkvena služba, ki so jo ustanovili apostoli (skrb za revne in bolnike, misijon in poučevanje); v prvotni Cerkvi škofov pomočnik. V pravoslavni in katoliški Cerkvi do nedavna le stopnja pred duhovniškim posvečenjem. V katoliški Cerkvi so mu dali večji pomen z uvajanjem stalnega diakonata (1967), ki ga lahko prejmejo tudi poročeni možje; v evangeličanski Cerkvi sodelavci na razl. področjih, npr. pri vzgoji, poučevanju, upravi.
Dostopnost