vid (vizus), zaznavanje sveta s svetlobnimi čutnicami ali čutili. Glede na zapletenost razlikujemo svetlobni vid, smerni vid in slikovni vid (oko). Svetloba deluje na vidne celice tako, da spremeni vidna barvila. Nastale dražljaje preklopni sistem živčnih celic modificira že v mrežnici; vzburjenje, ki ga odvede vidni živec, je že preoblikovana informacija. Občutenje svetlobe in predelava vzburjenj v sliko sta zmožnosti osrednjega živčevja, pri višjih sesalcih skorje velikih možganov. Leča vrže obrnjeno sliko na mrežnico. Prilagoditev na razl. oddaljenosti (akomodacija) omogoča pri ribah približanje leče mrežnici (s potegom mišic), pri kopenskih vretenčarjih sprememba oblike leče s ciliarno mišico oz. elastičnostjo leče. Prilagoditev na razl. jakost svetlobe (adaptacija) poteka hitro s širjenjem ali oženjem zenice, počasi pa s prilagajanjem paličic in čepkov, pri nižjih živalih s premikanjem barvila. Barvni vid: Young-Helmholtzevo teorijo treh barv (ki predpostavlja tri razl. receptorje: za rdeče-rumeno, zeleno in modro-vijolično) so dokazali 1964. Tudi barvne zaznave se spremenijo, še preden dosežejo možgansko skorjo (paslika v komplementarnih barvah). Posebne zmožnosti sta videnje ultravijolične svetlobe in sposobnost zaznavanja polarizirane svetlobe pri žuželkah (čebele), rakih, glavonožcih idr. živalih. Prostorski vid omogočajo zlitje razl. delnih slik desnega in levega očesa, zaznavanje napetosti očesnih in ciliarne mišice ter izkušnje (perspektiva, obledevanje barv z naraščajočo oddaljenostjo itd.). Prostorska ločljivost je pri človeku pribl. 60 kotnih sekund, časovna (spojitvena frekvenca) pribl. 25 slik na sekundo (običajna frekvenca filmskih posnetkov). Pri televiziji skušajo s HDTV doseči frekvenco 60 slik na sekundo.
Dostopnost