sirska književnost, skoraj izključno krščanska književnost v sirskem jeziku s. Mezopotamije s starim središčem Edesa. V začetku (2. st.) prevod Svetega pisma in apokrifnih del; prvi pisatelj gnostik Bardesanes (†222); razcvet v himnah in homilijah Efrema Sirskega (†373) in v prozi Afrahata (4. st.); poleg tega prevzem književnosti grških cerkvenih očetov. V 5. st. razcepitev na književnost nestorijancev na iranskem območju (Izak iz Niniv) in jakobitov na Z (Filoksenos iz Mabuga); zgodovinopisje v splošnem ni presegalo kronološkega sloga, poleg prevodov iz grščine so se pojavili tudi prevodi iz srednje iranščine (Kalila in Dimna, Aleksandrov roman). S prodorom islama v 7. st. se je sirska književnost počasi umikala, a še naprej ostala pomembna posrednica grške filozofije (Aristotel), medicine in naravoslovja Arabcem. Sirska književnost je doživela renesanso v 11./12. st., predvsem z vsestranskimi spisi Barhebreja (†1286).
Dostopnost