refleks [latinsko], nehoteni odziv na dražljaj; značilna zanj je nespremenljiva povezava dražljaja in odziva: določenemu dražljaju vedno sledi enak odziv. Glede na vidno naravo odzivov delimo reflekse na gibalne (motorične) in izločalne (sekretorne), ki se kažejo s spodbujanjem oz. zaviranjem mišične in žlezne dejavnosti. Živalske reakcije in življenjsko nujne reakcije človeškega telesa (npr. refleks za kihanje, požiralni refleks) so v veliki meri refleksne narave. Refleksi potekajo po refleksnem loku. Sestavljajo ga živčne poti od perifernih sprejemnih organov do osrednjega živčevja (živčevje), v njem ležeči predelovalni in preklopni predeli ter živčne poti, ki vodijo k izvršilnim organom. Neposredni (enostavni) refleksi imajo v loku le en preklop, posredni (sestavljeni) refleksi pa več. Pri lastnih refleksih je vzdraženi organ tudi izvršilni (v nasprotju z zunanjimi refleksi). Prirojeni (brezpogojni) refleksi hitro odpravijo nenadne motnje (zenični refleks pri spremembi svetlosti, refleks slinjenja). Pri pogojnih refleksih se priučeni dražljaji vgradijo v prirojene prožilne mehanizme. Razvoj pogojnih refleksov je temelj dresure. Priučeni dražljaji gredo lahko tudi v pozabo. S preskušanjem določenih refleksov (npr. patelarnega refleksa) je mogoče dobiti podatke o vrsti in mestu živčne motnje.
Dostopnost