prekrščevalci (anabaptisti), privrženci verskega gibanja v dobi reformacije. Prekrščevalci, sprva Zwinglijevi učenci, so se 1524/25 organizirali v posebno skupnost iz protesta proti njegovi popustljivosti do mestnega sveta v Zürichu glede Gospodove večerje. Njihove glavne zahteve so bile: uresničitev Cerkve Nove zaveze (v nasprotju z narodno Cerkvijo); maloštevilne skupnosti, ki temeljijo na podlagi svobodne odločitve in živijo v pravi veri; krst odraslih namesto krsta otrok; veljavnost Svetega pisma tudi za socialno in gospodarsko življenje; poslušnost do oblasti, toda brez lastne udeležbe pri državnem življenju (delovanju); odklonitev državne Cerkve; stroga cerkvena disciplina (merilo »pridiga na gori«). Z vsem tem je bil povezan spiritualizem, ki se je skliceval na lastno preroško razsvetljenost kot vir vere poleg Svetega pisma. Prekrščevalci so se tako znašli v protislovju z Luthrom (nauk o opravičenju, Sveto pismo kot edini vir razodetja), zato so jih »staroverni« luterani in reformirani preganjali kot krivoverce. Prekrščevalci so se širili iz Züricha posebej na območje Alp, v j. Nemčijo in na Češko. Neka radikalna skupina na Nizozemskem in v s. Nemčiji je bila prepričana, da se mora boriti za vzpostavitev božjega kraljestva z nasiljem in uničiti z mečem vse brezbožne. Svojo vero je povezovala z eshatološkimi in hilialističnimi idejami. V Münstru je 1534/35 ta ekstremistična skupnost izvajala teror, dokler ni bila poražena. Zmernejša skupina prekrščevalcev se je v j. Nemčiji zbirala okrog Menna Simonsa (1496–1561); iz nje so izšli menoniti, ki obstajajo še danes.
Dostopnost