japonski jezik, eden izmed aglutinacijskih jezikov. Za predikativne besedne kategorije je značilna pregibnost. Kazalni zaimki nimajo ne spola ne števila. Besedni red ohranja značilno zaporedje osebek – predmet – povedek in se ravna po pravilu, da stoji določena beseda pred določujočo. Načeloma pozna le odprte zloge. Soglasniški sklopi v vzglasju niso mogoči. Značilne so številne enakozvočnice. V japonskem jeziku je veliko narečij in sociolektov. Izvor japonskega jezika ni pojasnjen. Slovnična zgradba dopušča domnevo o prasorodstvu z altajskimi jeziki prek posredniškega korejskega jezika. Po svoji glasovni zgradbi je blizu jezikom na območju Indonezije in Polinezije. Sodobni knjižni jezik se je razvijal po 1868 iz tokijskega narečja. Širil se je s šolsko vzgojo in prek množičnih medijev, tako da je močno vplival tudi na večino narečij. Narečja je zdaj še mogoče najti na SV glavnega otoka in J Kjušuja.
Dostopnost