madžarska književnost, religiozna književnost srednjega veka je ohranjena v kopijah rokopisov iz 16. st. Iz obdobja ok. 1200 izvira najstarejši jezikovni spomenik (Halotti beszéd), nagrobni govor. Reformacija je tudi na Madžarskem zbudila zanimanje za lastni jezik; prvi posvetni pesnik je B. Balassa; Miklós Zrínyi (1620–1664) je v epu Obleganje Sigeta (Sziget veszedelem, 1651), ki je postal nacionalen, poveličeval svojega pradeda, ki je padel v bojih proti Turkom. – Prizadevanja po ljudskosti je v 18. st. izrazil M. Csokonai Vitéz. Vez z zahodnoevropsko kulturo je madžarska književnost našla predvsem po francoski revoluciji (F. Kazinczy, F. Kölcsey, Dániel Berzsenyi, 1776–1836). – Obdobje 1820–80 velja za obdobje razcveta madžarske književnosti: M. Vörösmarty, S. Petőfi, J. Arany, M. Jókai. – Krog okrog revije Nyugat so v 20. st. predstavljali liriki E. Ady, M. Babits, D. Kosztolányi in naturalistični romanopisec Z. Móricz. Najpomembnejši transilvanski pripovednik je Á. Tamási. Predstavniki med- in povojnega obdobja so T. Déry, Z. Franyó, G. Illyés, A. József, L. Kassák, L. Németh, J. Pilinszky, M. Radnóti, A. Sütö, Á. Tóth, P. Veres, S. Weöres. – Glavna tema madžarske književnosti je za ugrofinske narode značilna želja po izolaciji, povezana s poudarjeno zavestjo o samosvojosti. Številni pisatelji so po komunističnem prevzemu oblasti emigrirali, drugi so prevzeli marksistično usmeritev, ne da bi se odrekli svoji samobitnosti. Pisatelji so aktivno sodelovali v vstaji 1956. Za madžarsko književnost postkomunističnega obdobja je značilno ustvarjalno eksperimentiranje z oblikami in jezikom; predvsem pri prozaistih P. Esterházyju, Petru Nadasu in G. Konrádu.
Dostopnost