mit [grško, ‘izrek’],
1. religija: zgodba o bogovih in mitičnih junakih prednikih, ki pripoveduje o tem, kako sodobni svet temelji na dogajanju v pradavnini – nastanku bogov, sveta (kozmogonija), človeka ali ljudstva, določenih obredov in kultnih središč; tudi pripoved o dogajanju v onostranstvu oz. ob koncu sveta (apokalipsa, eshatologija).

Sorodna gesla: apokalipsa | eshatologija | kozmogonija | mitičen | mitologija
2. filozofija: kot model interpretacije so mit uporabljale številne družboslovne vede. V psihologiji ima mit neposreden globinski pomen za osebnost – S. Freud je opozoril na pomen mita o Ojdipu, C. G. Jung pa je govoril o arhetipih. V filozofiji Zahoda je antične mite obudil predvsem F. Nietzsche. Raziskave o mitu, ki so jih v novejšem času s filozofsko-antropološkega stališča opravili predvsem E. Cassirer, M. Eliade in C. Lévi-Strauss, so vplivale tudi na druge družboslovne vede.

Sorodna gesla: Cassirer, Ernst | Eliade, Mircea | Freud, Sigmund | Jung, Carl Gustav | Lévi-Strauss, Claude | Nietzsche, Friedrich


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek