Sibirija (Sibir' [sibír]), azijski del Rusije, 12,7 mln. km2, ok. 35 mln. preb.; sega od Urala na Z do Tihega oceana na V in od Arktičnega oceana na S do obrobnih gorovij srednje Azije na mongolski meji na J. V okviru ruske geografije sega Sibirija na V samo do razvodnih gorovij vzporedno z obalo Tihega oceana, naprej pa je ruski Daljni vzhod. V reliefnem pogledu ločimo tri velikanske osnovne enote: 1. Zahodnosibirsko nižavje med Uralom in Jenisejem, eno največjih nižavij na svetu brez izrazitejših vzpetin, po njem tečeta Ob in Irtiš, ob taljenju ledu (april–junij) je to območje poplavljeno; skoraj 70 % površine je močvirna tajga (smreka, sibirska jelka), na J je pretežno gozdna stepa; 2. Srednjesibirsko višavje, večinoma iz planot sestavljeno višavje (550–700 m nad morjem) med Jenisejem in Leno, razrezano z njunimi pritoki, le na Putoranski planoti se dviga do 1701 m; na J prehaja v gorovji Altaj in Sajan ter pogorja, ki obdajajo Bajkalsko jezero, pretežno macesnova tajga; 3. Vzhodnosibirsko višavje zajema razčlenjena gorovja v. od Lene (Verhojansko, Stanovojsko, Jablonovsko, Čerskijevo gorovje, Kolimsko višavje, Sihote-Alin), v gori Pobeda doseže višino 3147 m; tam (pri Ojmjakonu) je s. zemeljski mrzli tečaj; macesnova tajga, na J rastejo amurska lipa, brest, bela bukev, mandžurski oreh; zaradi celinskega podnebja je meja tundre pomaknjena proti J; kratkim in toplim poletjem sledijo zelo ostre zime (povprečno med –30 °C in –40 °C), vendar je poselitev možna zaradi suhega zraka in brezvetrja. Zaradi majhne količine padavin je snežna odeja zelo tanka. Posledica takšnih razmer so stalno zamrznjena tla (permafrost), ki se v poletnih mesecih odtajajo le na površini. Na sibirskih veletokih, ki tečejo večinoma od J proti S, so v zgornjem toku velika zajezitvena jezera (Krasnojarsko, Bratsko, Novosibirsko, Irkutsko zajezitveno jezero); veletoki so kljub zamrznitvi (Lena pri Jakutsku ok. 200 dni) zelo pomembna prometna povezava, zlasti za obsežna gozdna območja. Veliko rudno bogastvo: premog (Kuzneški bazen, spodnja Tunguska, republika Saha, okolica Irkutska), zlato (ob zgornji Leni in njenih pritokih), železo, mangan, volfram, svinec, cink, baker, boksit, azbest, sljuda, grafit, diamanti, nafta, zemeljski plin idr. Posebej pomembne gospodarske dejavnosti na S so lov na kožuharje in njihovo gojenje ter ribolov, na J pa poljedelstvo s pridelavo pšenice na rodovitni črni prsti stepe (Krasnojarsko območje, območja okoli Omska, Novosibirska in Barnaula); pridelujejo še rž, oves, sončnice, lan, krompir in sladkorno peso. Pomembna je tudi živinoreja (govedo, ovce), zlasti v republiki Altaj, Tuva in Burjatija. Industrijski razvoj se je začel šele v obdobju sovjetskih oblasti. Na krajih, kjer transsibirska železnica prečka sibirske reke, so se razvila večja mesta (Omsk, Novosibirsk, Krasnojarsk, Habarovsk); zaradi bogatih nahajališč železa in premoga, gozdnega bogastva, kmetijske pridelave in lova rib so nastajala pomembna rudarska in industrijska središča z železarstvom, strojno, kemijsko, lesno, tekstilno in živilsko industrijo. Z gospodarskim razvojem Sibirije so se izboljšale tudi prometne zveze. Zgradili so nove ceste, transsibirsko železnico s številnimi stranskimi progami in 1985 dokončali bajkalsko-amursko magistralo (BAM). Omrežje letalskih prog je dokaj gosto, prometne poti so tudi proti S tekoče reke in s. morska pot. Večinsko prebivalstvo so priseljeni Rusi in Ukrajinci, še vedno pa tam živijo tudi stara sibirska turško-mongolska ljudstva Samojedi, Tunguzi, Jakuti, Ostjaki, Burjati, Čukči.
Zgodovina: že v prazgodovini so Sibirijo poseljevala razl. ljudstva z razl. kulturami. Na J so se že od 3. st. pr. n. š. ukvarjali s poljedelstvom in predelavo kovin (afanasjevska kultura z evropidskim prebivalstvom in karasuška kultura s kitajskim vplivom), na S pa sta do novejše dobe prevladovala lov in primitivna živinoreja. Na J sta nastali državi Hunov in jenisejskih Turkov. V 13. st. je bila Sibirija del mongolske države. Od 11. st. so v Sibirijo prodirali ruski lovci na kožuharje. Od 14. st. samostojen sibirski kanat med Uralom in Obom je 1582 do Irtiša zavzel kozak T. Jermak na ukaz Stroganova in Ivana IV. Vasiljeviča. 1648 je bil odkrit Dežnjovov rt, 1697 so zavzeli Kamčatko, 1741 je bila ruska ekspedicija pod V. Beringom na Aljasko. Naseljevanje Sibirije, ki se je začelo že v 16. st., se je z zgraditvijo transsibirske železnice (1891–1904) še povečalo. 1918–20 je divjala državljanska vojna, v Sibiriji vladal admiral A. V. Kolčak. Na obali Tihega oceana so pod zaščito Japonske 1920 ustanovili daljnovzhodno republiko, ki se je 1922 združila z ZSSR (od 1991 del Rusije).
Dostopnost