oksidna keramika, snovi iz težko taljivih kovinskih oksidov (npr. aluminijev oksid), ki jih oblikujejo s sintranjem pri visokih temperaturah (1200–1500 °C). V nasprotju z navadno keramiko ne vsebuje gline (silicijevega dioksida). Uporablja se za predmete, odporne proti temperaturnim spremembam, za zelo obremenjena orodna rezila, mehansko obremenjene električne izolatorje. Za keramiko iz čistega aluminijevega oksida je značilna izredna trdota, velika mehanična trdnost, odpornost proti temperaturnim spremembam, dobra toplotna prevodnost in majhne dielektrične izgube. Uporablja se za ohišja polprevodniških elementov (npr. integriranih vezij, močnostnih diod, tiristorjev), nosilne in spojne elemente v elektronkah, v vakuumski tehiki, v kemijski industriji za posode in cevi, odporne proti koroziji, porozne filtre za čiščenje kovinskih talin, za strojne elemente, ki so površinsko zelo obremenjeni, ventile krogelnih pip, v medicini za umetne sklepe (npr. kolke). Iz sintranega barijevega titana izdelujejo piezoelektrične elemente.

Sorodna gesla: keramika | piezoelektričnost


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek