Krakar, Lojze, slovenski pesnik, *21.2.1926 Semič, †24.12.1995 Ljubljana; med okupacijo zaprt in interniran (Dachau, Buchenwald); urednik, lektor v Frankfurtu, profesor na zadarski Filozofski fakulteti. Taboriščnim in graditeljskim pesmim prvenca V vzponu mladosti (1949) sledila skeptična in disonantna intimna lirika Cvet pelina (1962). Moderno iskanje in izgubljanje idealitete v svetu uničevalnih sil je tema zbirke Med iskalci biserov (1962). Noč, daljša od upanja (1966) in Vdanost (1970) upesnjujeta nihanje med voljo in resignacijo, satire so zbrane v Predlogih (1971). V zbirkah Nekje tam čisto na robu (1975; 1977 Prešernova nagrada) in Sporočilo (1978) porazom kljubujeta stari kmečki etos in narava. Romanje v Kelmorajn (1986) oblikuje poduhovljeno naravo z osebno simboliko, razglasja v mirni poetični metafiziki prinaša arhaika Klinopisov (1988). Uredil in prevedel Poljsko liriko dvajsetega stoletja (1963) in Sodobno mongolsko liriko (1979); literarnozgodovinske razprave Prepletanja (1978), dokumenti iz koncentracijskega taborišča Od tod so bežale še ptice (1962), spominska proza Skice spominov (1995).
Dostopnost