papirus [grško], v starem veku in posamično še v zgodnjem srednjem veku prevladujoč material za pisanje, izdelan iz papirjevca: s križnim lepljenjem tankih trakov iz stržena so nastali listi, združeni v knjižni zvitek; zvitki so bili najpogostejša oblika knjig v starem veku. Od ok. 3000 pr. n. š. so jih v Egiptu izdelovali obrtno; pisanje s »peresi« iz stebla ločja idr., s »črnilom« iz raztopine saj in cinobra. – Zapisi v starem veku, posebej hieroglifi, so bili do iznajdbe pergamenta pisani na papirus.
Dostopnost