Mitra [iransko, ‘pogodba, zaveza, zvestoba’], grško-latinsko Mithras, po izvoru indoiransko naravno božanstvo (aditjasi); pozneje kot v Rigvedi bog pogodbe in zvestobe; v Babilonu se je v obdobju Ahajmenidov stapljal z domačim sončnim bogom Šamašem, v helenistični dobi v Mali Aziji dobil poteze grških bogov Apolona in Helija in naposled postal simbol krepostnosti in čistosti. V 1. st. n. š. se je Mitrov kult (mitraizem) razširil tudi v Italijo, v 2./3. st. prek rimskih legionarjev po vsem cesarstvu, Mitra je kot bog vojakov postal odrešenik v misterijskem kultu, ki je nekaj časa tekmoval s krščanstvom. Posvečeni (samo moški) so častili Mitro v jamah (mitrejih) in z njegovo pomočjo z žrtvovanjem bika dosegali duhovno nesmrtnost; zmaga Mitre nad bikom je simbolizirala spopad dobrega in zla. Pod cesarjem Avrelijanom je bil kult Mitre (Sol invictus) državna religija. – Na slovenskem ozemlju je mitraizem z najdbami izpričan do začetka 4. st., ko je na Z že zamrl; znanih je več mitrejev: na Štajerskem na Ptuju (pet), pri Oplotnici, Rušah in Zgornji Pohanci, na Rožancu v Beli krajini ter pri Štivanu na Tržaškem.
Dostopnost