grški jezik, indoevropski jezik kentumske skupine; znan od ok. 9./8. st. pr. n. š. iz Homerja, napisov iz 13. oz. 15. st. pr. n. š. na kretskih in mikenskih glinastih tablicah (linearna pisava A in B). Do 5. st. n. š. govorjena stara grščina se deli na 1. jonsko-atiško narečje, 2. arkadsko-kiprijsko narečje, 3. eolsko narečje, 4. zahodno skupino narečij. Iz jonsko-atiškega narečja (jonsko narečje), klasičnega literarnega jezika, se je v 4./3. st. pr. n. š. razvila helenistična skupna grščina (koine), občevalni jezik tedanjega Orienta. V 5. st. pr. n. š. se je iz tega jezika razvila bizantinska srednja grščina, v 15. st. pa nova grščina. Ta se je delila na čisti jezik (katareusa) Cerkve, znanosti in politike ter na ljudski jezik (dimotiki) kot pogovorni in občevalni jezik. Z vladnim odlokom 1976 je uradni jezik v Grčiji postala t. i. standardna moderna grščina, ki temelji na ljudskem jeziku s prvinami katareuse.
Dostopnost