rimska umetnost, umetnost mesta Rim in rimskega cesarstva. Do približno konca republikanske dobe ohranjena umetniška dela ne kažejo posebnosti, ki bi jih ločevale od splošne italske umetnosti in umetnosti Etruščanov. Predvsem v 1. st. pr. n. š. pa je začela rimska umetnost na posameznih področjih razvijati svoj značaj in postopoma se je oblikovala prava rimska umetnost cesarstva in pozne antike.
Arhitektura Umetnost republike je po eni strani določala italsko-etruščanska tradicija, po drugi pa grška forma; to se najprej kaže v izbiri materialov: leseni zgornji deli templjev so postali kamniti, glino in apnenec je zamenjal v Italiji vedno dosegljivi marmor, čeprav je bil prej namenoma prezrt. Pri razvoju rimskega stavbarstva je imela tehnično veliko večji pomen kot pri Grkih. Zidava z opeko in tehnika ulivanja malte; velika dela (mostovi, akvadukti idr.) ter ceste, ki so povezovale cesarstvo. Obok sicer ni iznajdba Rimljanov, vendar je bil temelj njihovih zgradb, npr. pri akvaduktih (Pont du Gard). Pri Grkih je bil okras tudi element konstrukcije, pri Rimljanih vlogi ločeni; stebri in preklade so bili v okras: kot gradbena elementa sta ostala le lok in obok. Od helenističnega stavbarstva so Rimljani prevzeli baziliko. V temelju je ostala nespremenjena kot glavna sestavina stavbarstva do konca ustvarjanja; poleg tega določa evropsko cerkveno arhitekturo do baroka (baziliko Julijo v Rimu začel graditi Cezar 54 pr. n. š., baziliko na forumu v Pompejih; okoli začetka našega štetja). Grško gledališče je postalo v Rimu samostojna kamnita stavba; ne glede na obliko zemljišča je potrebovala fasado in je bila lahko zelo razsežna (Marcelovo gledališče v Rimu; končano 13 pr. n. š.), to so lahko dosegli z vse bolj dosledno in zanesljivo tehniko graditve obokov. Nasprotno pa so bile v rimski sakralni arhitekturi (značilen arhitrav) možnosti oboka komajda izkoriščene, veliko bolj so uporabljali grški stebrni red, predvsem korintskega. V stanovanjski arhitekturi je prevladala atrijska hiša; v 1. st. n. š. jo je spodrinila peristilna hiša (peristil). Idejno ne nov, po obsegu pa izjemen je bil mavzolej, ki ga je dal Avgust zgraditi zase in svojo družino; z okroglo obliko je posegel nazaj v italsko-etruščansko tradicijo, podobno kot pozneje cesar Hadrijan z Angelskim gradom. Pod Flavijci je doseglo rimsko stavbarstvo vrhunec, na katerem v resnici počiva njegova slava. Flavijev amfiteater (Kolosej, 70–80) je postal kar tip amfiteatrov; enotna kompozicija Titovih term je odtlej določala graditev term. Nova stvaritev Rimljanov je bil slavolok.
Slikarstvo Stene rimskih stavb so bile okrašene in razdeljene predvsem s slikarijami in štukaturami. Po pomembnih najdbah v Pompejih je bilo rimsko slikarstvo mogoče razdeliti na štiri slogovna obdobja. Prvi slog (republikanska doba) je bil helenističen; zlasti arhitekturno slikarstvo in talni mozaiki (npr. Aleksandrova bitka). V drugem slogu (poznorepublikanska doba) je neki odlični mojster ustvaril posebno izrazno obliko rimske umetnosti, iluzionistično slikarstvo; to je prostor razširilo, razprlo njegove meje (Livijina Villa ad Gallinas); »heroične krajine« so pogled vodile v globino. V tretjem slogu (avgustejska doba) so prevladovali egipčanski motivi, odpovedali so se iluziji razširjenega prostora, slikarstvo je ostalo vezano na ploskev. Četrti (pompejski dekorativni) slog je s preobilico arhitekturnih iluzionističnih detajlov ustvaril fantastično irealnost.
Kiparstvo Potrebi po plastiki za javna mesta, templje in zasebnike je bilo ob vse pogostejšem ropanju umetnin (vzporedno z rimskimi osvajanji) več kot zadoščeno. Nekaj praznin so zapolnile še kopije klasičnih del, ki so jih izdelali grški umetniki. Kot nova stvaritev (na grški podlagi) je nastala podoba v togi in oklepu. V pravem rimskem kiparstvu sta prevladovala relief in portretna plastika. Poleg dekorativnega so poznali historični relief, ki je predstavljal plastiko v umetnosti Rimljanov do pozne antike (Ara pacis, Trajanov steber). Podobe so izražale individualni značaj osebe; rimska portretna umetnost je dosegla svoj vrh v 3. st. Pod Avgustom je doživela nov razcvet gliptika in v njej se je enako kot na sarkofagih sprostilo v rimski umetnosti trdno zasidrano nagnjenje k baročni drži.
Umetna obrt Pretanjena kultura in civilizacija cesarskega obdobja sta pripeljeli do razcveta tudi rimsko umetno obrt, deloma v mali plastiki v obliki okrasnih kipcev, deloma pa v barvnem steklu (filigransko steklo, millefiori). Najprej so ga uvažali iz Aleksandrije, pozneje pa so ga izdelovali v Rimu in nato provincah (predvsem v Kölnu).
Dostopnost