Inki, pleme Kečvancev, v ožjem pomenu iz njega izšla vladajoča družina, hkrati naslov vladarja. Inkovska država Tahuantinsuyu (‘štiri pokrajine’) se je od 1430 začela širiti iz Cusca (Peru), na S do j. Kolumbije, na J do sredine Čila, obsegala je 4000 km Kordiljer in obale. 1532 jo je osvojil F. Pizarro. Inka Manqo, sin zadnjega vladarja, se je v gorah ob Ríu Urubamba (Vitcos) obdržal do 1572. Inki so se imeli za potomce sonca. Visoke politične in verske državne službe so bile pridržane za pripadnike plemstva. Podeželsko prebivalstvo, razdeljeno v rodovne zveze, je namesto dajatev delalo na državni zemlji, po potrebi so služili kot vojščaki. Inka je imel tudi podložnike. Državna uprava je bila strogo organizirana, podložniki, živina in državne zaloge so bili statistično zajeti z vozlovno pisavo (khipu). V osvojenih deželah so na novo razdelili zemljo, postavljali mogočna upravna in obredna središča (Machu Picchu), ponekod s skladišči za državne zaloge. Prisilno so preseljevali, gradili ceste, viseče mostove, namakalne prekope, poljedelske terase in s tem pospeševali družbeno proizvodnjo, kulturno enotnost in politični nadzor. Znaki državne moči so bile velike stavbe iz natančno prilegajočih se kamnitih blokov, lončevina z geometrijsko poslikavo. Visoko razvito je bilo kovinarstvo (zlato, srebro, baker, bron).
Dostopnost