mobilna telefonija, področje telekominikacijske tehnike, ki za prenos signalov uporablja radijske valove in naročniku omogoča prosto gibanje med pogovorom. Poleg telefonskih signalov prenaša tudi podatke v digitalni obliki, npr. za računalnike, pošiljanje kratkih osebnih sporočil (paging). Preprost brezžični telefon omogoča gibanje naročnika v krogu 150 m od telefona, priključenega na (žično) telefonsko omrežje. Uporablja se v večjih podjetjih, v zadnjih letih pa tudi v gospodinjstvih. Vsebuje oddajnik in sprejemnik, ki delujeta na razl. frekvencah, da se med seboj ne motita. Prenosna telefonska slušalka ima svoje napajanje in omogoča več ur trajajoč pogovor. Podobno delujejo brezžični telefoni z večjim dosegom. Vsakemu sprejemniku je pripadala matična postaja, povezana z javnim telefonskim omrežjem. Da bi povečali krog dosegljivosti, so uporabljali vse močnejše oddajnike; nekateri so s signalom pokrivali celo mesto. Frekvenco radijskega signala je določala posebna državna uprava. Ker je frekvenčno območje omejeno, kmalu ni bilo mogoče povečati števila naročnikov. Vlogo matične postaje so prevzele sprejemne postaje javnih podjetij. Isto frekvenco so – glede na trenutne potrebe – dodelile izbranemu naročniku. Po 1970 se je mobilna telefonija začela bliskovito širiti. New York je imel 1976 na voljo 33 kanalov. Tako so v krogu 80 km zadovoljili potrebe 650 naročnikov, 3700 pa jih je zaradi premajhne zmogljivosti sistema ostalo na čakalni listi. 1979 je družba Illinois Bell Telephone začela razvijati prvi celični sistem. Na tem sistemu temelji večina sistemov mobilne telefonije. Omogoča večkratno uporabo istih frekvenc, hkrati pa zmanjša potrebno moč oddajnikov. Sestavljajo ga povezani oddajniki, razporejeni v mrežo. Vsak s svojim signalom pokriva območje v svoji okolici. V idealnem primeru imajo celice obliko šesterokotnika in se s signalom ne prekrivajo; v realnosti so celice okrogle in se s signalom nekoliko prekrivajo; na nekaterih mestih je signal zaradi zunanjih vplivov (hribi, doline, stavbe) delno oslabljen ali popolnoma nezaznaven. Celična struktura na istem prostoru omogoča komuniciranje veliko večjemu številu naročnikov. Moč oddajnika je le takšna, da učinkuje znotraj ene celice, zato iste frekvence lahko uporabijo za prenos v nekoliko odmaknjenih celicah. Namesto velikih sprejemnih aparatov z močnimi oddajniki, ki so bili nameščeni v avtomobilih, so se pojavili žepni sprejemniki z zelo majhno oddajno močjo; dovolj je le, da s signalom pokriva območje ene celice. Pri prehodu naročnika iz ene celice v drugo mreža zazna spremembo jakosti signala, poišče celico, v kateri je sprejem boljši in v hipu spremeni frekvenco, na kateri poteka pogovor. Starejši analogni sistemi kakovosti vzpostavljene zveze niso spremljali, zato se je zveza med gibanjem pogosto prekinila. Novejši digitalni sistemi beležijo kakovost zveze, obenem pa tudi lokacijo naročnika. Ta se lahko premika zelo daleč od svojega bivališča; zveze po vsej Evropi npr. omogoča sistem GSM (Group Special Mobile ali Global Service for Mobile Communication); junija 1982 ga je začela razvijati evropska organizacija za poštne in telekomunikacijske storitve CEPT. Oddajniki njegovih celic pokrivajo območje v premeru 32 km, za prenosno slušalko zadostuje oddajna moč 3,7 mW do 20 W. Mobilna telefonija se je v Evropi najprej uveljavila v Skandinaviji; k temu so največ pripomogli sproščena zakonodaja ter močna podjetja (Nokia, Ericsson), ki so utrla pot za eno najhitreje rastočih industrij ob koncu tisočletja. Leta 2004 je sistem GSM v Evropi uporabljalo 194 mln. naročnikov. V Sloveniji sta se razširili dve mreži. Starejši analogni NMT (Nordic Mobile Telephone) izhaja iz Skandinavije in deluje v frekvenčnem območju ok. 450 MHz. Sredi 1997 je s signalom pokrival 95 % prebivalcev Slovenije in je imel 40.000 naročnikov. V državah EU ga postopoma opuščajo; 2007 ga bo kot zadnja opustila Španija. Novejši je panevropski digitalni sistem GSM; deluje v območju 900–1800 MHz. Sredi 1997 je s signalom pokrival 37–57 % prebivalcev in je imel 10.000 naročnikov, 2004 99 %, mobilni telefon pa ima kar 81 % Slovencev, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Ocenjujejo, da bo imelo 2000 v Sloveniji mobilni telefon 100.000 ljudi. Družba Motorola je od 1996 uvajala satelitski komunikacijski sistem Iridium; vlogo oddajnikov na zemlji je prevzela mreža satelitov (več kot 66). Sistem je omogočal telefonske povezave med poljubnima točkama na površini Zemlje, a se zaradi slabih finančnih reezultatov ni obnesel. V tem obdobju se je celična mobilna telefonija močno pocenila in razširila po vsem svetu. Njen pomen na področju telekomunikacij izredno hitro narašča, posebej po uvedbi storitev za paketni prenos podatkov (npr. GPRS) in izpodriva klasično telefonijo.
Dostopnost