Voltaire [voltêr], pravo ime François Marie Arouet, francoski pisatelj in filozof, *21.11.1694 Pariz, †30.5.1778 prav tam; 1704–11 v šoli pri jezuitih. Po uspešni uprizoritvi tragedije Ojdip (Œdipe, 1718) gost regenta oz. Ludvika XV.; 1726–29 v izgnanstvu v Angliji. S Filozofskimi pismi (Lettres philosophiques, 1734), v katerih slika angleške razmere (v nasprotju s francoskimi) v najsvetlejših barvah, se je znova izpostavil preganjanjem. 1746 član Académie française. 1750–53 na dvoru Friderika II. Velikega, ki ga je nazadnje nemilostno odpustil. Ker mu je bilo bivanje v Parizu prepovedano, živel 1754–58 v Ženevi, od 1759 na posestvu Ferney blizu švicarske meje (s. od Ženeve), po smrti Ludvika XV. spet v Parizu (1778). – Duhovni vodja razsvetljenstva, od 1754 sodelavec pri Enciklopediji, strastni bojevnik za razum, človekove pravice, religiozno strpnost v slogovno mojstrskih, duhovitih polemikah. Vplival z obsežno korespondenco. Kot filozof pristaš angleškega empirizma zanikal metafiziko in svobodno voljo. Pisal klasicistične drame (Zaïre, 1732, Mahomet, 1742), še zdaj aktualne romane o temeljni temi, človeški sreči (Zadig, 1747; sl. 1951, Kandid, Candide, 1759; sl. 1931), epe (Henriada, La Henriade, 1723, Devica Orleanska, La Pucelle d'Orléans, 1762), zgodovinska dela (Stoletje Ludvika XIV., Le siècle de Louis XIV, 1752), kulturnozgodovinsko delo Esej o splošni zgodovini in o običajih ter razumu narodov (Essai sur l'histoire et sur les mœurs et et l'esprit des nations, 1756, dokončna verzija 1769); v njem razmišlja o nadaljnjem razvoju človeštva.
Dostopnost