ironija [grško, ‘pretvarjanje’], oblika zasmehovanja in vedre ali trpke kritike; na videz resno govorimo sicer prav nasprotno, kot mislimo (to je seveda očitno). Sokrat je npr. v navidezni nevednosti nenehno zastavljal sogovorniku vprašanja; pri tem mu je dokazal, da pravzaprav ničesar ne ve. Romantika je razumela ironijo kot neresnobnost ustvarjalnega človeka, kot izraz premoči nad svojim lastnim delom, sicer razumljenim kot igra, pa tudi nad vsakršno enostranostjo. Od H. Heineja in moderne naprej se je ironija nagibala h kritični deziluziji in satiri. Pri Th. Mannu je postala kot sredstvo racionalno diferenciranega spoznanja in duhovne distance temeljni pogoj za pripovedovanje.
Dostopnost