strip, posebna oblika zgodbe v slikah; pripoved, sestavljena iz posameznih slik, navadno vodoravno urejenih v pasice; integracija besedila in slike s posebnimi sredstvi, npr. oblački, pisava kot grafični element, onomatopoetične besede (glasovno slikanje). Stripi so se navezovali na evropske vzornike, predvsem W. Buscha, izhajali od 1896 v časopisu New York World (The Yellow Kid Richarda F. Outcaulta) in od 1897 v časopisu New York Herald (The Katzenjammer Kids Rudolpha Dirksa), zatem so se hitro širili prek dnevnih časopisov, pozneje albumov stripov in knjig. Njegova večna tema je bil zlom junaka. Zgodnji stripi so izhajali kot nadaljevanja v pasicah v časopisih (npr. The Yellow Kid; Krazy Kat). V 30. letih, v obdobju komercializacije, so se razvile nove oblike izdajanja (albumi stripov), pojavili so se novi pustolovski serijski junaki Tarzan (H. Foster od 1929), Superman (Jerry Siegel in Joe Shuster od 1938) in Batman (Bob Kane in Bill Finger od 1939; Frank Miller od 1986). Nastali so veliki koncerni, npr. Walt Disney Corp. z Miško Miki (Mickey Mouse) (od 1930) in Racmanom Jako (Donald Duck) (od 1938). Že od nekdaj so v stripih priljubljene živali. V 60. letih se je strip prepletal s popom: 1962 se je pojavila Barbarella (J. C. Forest), 1966 Phoebe, duh časa (M. O' Donoghue/F. Springer). Nastali so tudi »undergroundovski« stripi. Blizu so bili znanstveni fantastiki, pornografiji in grozljivki, npr. Freak Brothers Gilberta Sheltona. S stripi, kot so Asterix in Obelix Renéja Goscinnyja in Alberta Uderza (od 1964) ter Srečni Luka (Lucky Luke) (Moris/Goscinny) se je v Evropi začela slogovna prevlada francoskih stripov. Ti nadaljujejo tradicijo Hergésove (pravo ime Georges Rémi) serije Tin Tin (od 1929) in likov Andréja Franquinsa: Spirou in Fantasio, Marsupilami (od 1951) in Gaston Lagaffe. Francoski strip, mdr. avtorja Claire Bretécher, Jacques Tardi, še zdaj uživa velik mednarodni ugled. Stripe delimo na zabavne (miška Miki), intelektualne (Asterix, Snoopy), pustolovske (Superman, Batman, Tarzan), erotične (Crumb), satirične (Brétecher, Seyfried), realistične (Krazy Kat, Marsupilami), vedno pa so mogoči tudi drugačni. Umetniška vrednost stripa je zelo razl., sega od malo vrednega porabniškega blaga prek prikupnih komičnih figur do dragocenih primerkov prave umetnosti (Warhol, Liechtenstein, Haring, Bilal). Med začetniki slovenskega stripa so Saša Dobrila, prvi strip Mačji grad je narisal že 1941, pomembnejša dela pa ustvaril v 60. letih (mdr. Mali Luka, Beli Panter, Sad maščevanja); Marijan Amalietti, mdr. z Gregorjem Tisiglavco, priljubljenim likom, ki se je 1951–60 v obliki pasic pojavljal na straneh Pavlihe (postumno sta izšla albuma Pet očeva Neninog deteta, 1989, Vesele počitnice, 1990); Miki Muster, dogodivščine znamenitega lisjaka Zvitorepca, volka Lakotnika, želvaka Trdonje in drugih junakov je objavljal 1952–73 (stripi so 1987 izšli tudi kot zbrana dela v osmih knjigah). Nov mejnik v razvoju slovenskega stripa je v 60. letih postavil Kostja Gatnik; 1977 je izšel odmevni album Magna Purga, Danes in nikdar več, izbor njegovih kratkih stripov iz obdobja 1969–73; prevladujejo satirični stripi. Konec 80. let se je nov krog avtorjev stripa oblikoval okrog tednika Mladina (Zoran Smiljanić, Tomaž Lavrič, Dušan Kastelic, Gorazd Vahen, Gregor Mastnak, Zvonko Čoh, Milan Erič) ter prinesel novo usmeritev in razmah slovenskega stripa; njihovi stripi so vpeti v aktualno družbeno dogajanje. Prva slovenska revija, posvečena samo stripom, je bila Zvitorepec (izhajala 1966–73); objavljala je tuje stripe, pa tudi dela domačih avtorjev. Druga pomembnejša slovenska revija, namenjena stripu, je Stripburger; izhaja od 1992.
Dostopnost