Santorin [santorín], tudi Tera, grško Thíra, najjužnejši otok grške otoške skupine Kikladi, ok. 75 km2, 8000 preb., središče Santorin; kraj leži ob zalivu, ki je skupaj z otokom Thirasia ostanek kraterja podmorskega vulkana. Njegov izbruh ok. 1500 pr. n. š. je verjetno hudo prizadel tudi bližnjo Kreto na jugu. V notranjem morju med otoki je opaziti tudi poznejše delovanje vulkana, saj je v sredini nastal otoček Kamenai. Vulkan je zadnjič bruhal 1925–28, 1956 pa je bil zadnji rušilni potres. Na rodovitni vulkanski prsti uspeva predvsem vinska trta (malvazija); turizem.
Zgodovina: otok je bil v 2. tl. pr. n. š. del kretsko-mikenske kulture (izkopanine majhnega minojskega mesta pri kraju Akrotirion, j. od naselja Tera; najdbe pomembnih stenskih slik). Na strmem pobočju nad jv. obalo so Dorci ustanovili polis Tera, ki velja za matično mesto kolonije Kirena (Cirenajka; ok. 630 pr. n. š.). V 3. in 2. st. pr. n. š. je bilo na njem oporišče ladjevja Ptolemajcev. V srednjem veku imenovan Santorin po italijanskem imenu za svetnico Ireno (Santa Irini), zaščitnico mesta. 1207–1539 beneški, do 1821 turški.
Dostopnost