Napoleonove vojne, vojne Napoleonove Francije in njenih satelitov proti koalicijam evropskih sil 1803–15 neposredno po francoskih koalicijskih vojnah: 1. britansko-francoska vojna (od 1803) in tretja koalicijska vojna: mir, sklenjen v Amiensu, je trajal samo eno leto. 18.5.1803 je Velika Britanija napovedala Franciji vojno. Napoleon I. je odgovoril z zasedbo volilne kneževine Hannover (Hannover je bil z Veliko Britanijo povezan v personalni uniji) in v Boulognu začel s pripravami na invazijo na otoško državo. T. i. tretja koalicija, ki jo je W. Pitt mlajši sklenil med Veliko Britanijo, Rusijo, Avstrijo in Švedsko, je Napoleona prisilila opustiti načrte za invazijo (1805). Usmeril se je proti Avstriji, v Ulmu izsilil kapitulacijo Mackove armade (17.10.1805) in v bitki treh cesarjev pri Slavkovu (2.12.1805) premagal združene Ruse in Avstrijce. Toda na morju je bil pri rtu Trafalgar poražen (21.10.1805) in tako je bila Francija izločena kot pomorska sila. Z mirom v Bratislavi (25.12.1805) je Avstrija izgubila še preostale italijanske posesti, Tirolsko (pripadla Bavarski), Prednjo Avstrijo in Dalmacijo; 2. prusko-francoska vojna 1806/07: Prusija je Napoleona I. z ultimatom 26.9.1806 vpletla v vojno. Z zaveznicama Saško in Braunschweigom pa je bila pri Jeni in Auerstedtu (14.10.1806) premagana. 27.10.1806 je Napoleon lahko vkorakal v Berlin, 21.11.1806 pa je razglasil celinsko zaporo. Medtem se je pruski kralj Friderik Viljem III. s skupinico čet umaknil v Vzhodno Prusijo in od tam poskušal z rusko pomočjo nadaljevati vojno. Ko je Aleksander I. Pavlovič po porazu pri Friedlandu (14.6.1807) začel mirovna pogajanja z Napoleonom, se je Prusija morala v tilsitskem miru (9.7.1807) odpovedati pridobitvam druge in tretje delitve Poljske, pa tudi Noteškemu okraju in vsem območjem levo od Labe; 3. vojna na Pirenejskem polotoku: ker se je Portugalska uprla celinski zapori, je Napoleon razglasil odstavitev dinastije Bragança in konec 1807 dal Portugalsko zasesti. V Španiji je 1808 posegel v dinastične spore, izsilil odstop Burbonov in poslal svojega brata Josepha Bonaparta iz Neaplja (tam kralj od 1806) v Španijo. Proti tujemu gospostvu so se dvignili tako Španci kot Portugalci; podprla jih je britanska armada pod A. Wellingtonom. Napoleon je sicer svojega iz Madrida izgnanega brata konec 1808 pripeljal nazaj v špansko glavno mesto, vendar mu v prihodnjih letih Pirenejskega polotoka ni uspelo popolnoma podrediti svojemu gospostvu; 4. avstrijska vstaja 1809: Napoleonov poseg v španske dinastične zadeve je Habsburžane spodbudil k ponovni vojni proti Napoleonu (1809). V vstaji pod A. Hoferjem uspehi na začetku. Po tesni zmagi pri Aspernu (21./22.5.1809) je bila avstrijska vojska pod nadvojvodo Karlom pri Wagramu premagana (5./6.7.1809). V miru, sklenjenem v Schönbrunnu (14.10.1809), je Avstrija izgubila Galicijo, Salzburg, Innviertel in območje desno od Save z beljaškim okrožjem (Ilirske province); 5. ruska vojna: vrh odpora Rusije proti Napoleonovi politiki je bila vojna med obema velesilama. Napoleon je prestopil rusko mejo (24.6.1812) s pribl. 500.000 možmi; približno tretjino so sestavljale nemške pomožne čete. Po zmagah pri Smolensku (16./17.8.1812) in Borodinu (7.9.) je lahko 14.9. brez boja vkorakal v Moskvo. Ker se je ruska vojska izmaknila odločilni bitki in se je prezimovanje v požgani (15.–20.9.) Moskvi zdelo brezupno, se je 19.10. moral začeti umikati. Po prehodu čez Berezino (26.–28.11.), ki je terjal veliko izgub, je bila velika armada uničena. 30.12. je poveljnik pruskih pomožnih čet J. D. L. von Yorck von Wartenburg pri Tauragėju z Rusi sklenil pogodbo o nevtralnosti; 6. četrta koalicijska vojna 1813–15: osvobodilne vojne.
Dostopnost