diadohi [grško, ‘nasledniki’], vojskovodje Aleksandra Velikega, ki so se po njegovi smrti v izmenjavajočih in brezobzirnih vojnah več kot 40 let bojevali za oblast. Diadohi so se v petih koalicijskih vojnah vojskovali proti zagovornikom državne enotnosti med zadnjimi pripadniki dinastije Aleksandra Velikega. Kot zagovorniki delitve države so Ptolemaj I. Soter in Lizimah od Aleksandrove smrti naprej, pozneje tudi Selevk I. Nikator, uspeli obdržati svoje satrapije oz. ustanoviti svoje delne države. Že konec tretje vojne diadohov (311 pr. n. š.) se je izoblikovalo pet držav: Makedonija pod Kasandrom, Trakija pod Lizimahom, Mala in Prednja Azija pod Antigonom I. Monoftalmosom, Vzhod pod Selevkom, Egipt pod Ptolemajem. Pravna enotnost Aleksandrove države se je razbila, ko so diadohi 306/305 sprejeli kraljevski naslov. Po smrti Antigona konec četrte vojne diadohov (301) so ostale štiri države: z. del Male Azije je zaradi Demetrijeve odpovedi pripadel Lizimahu, ostanek sta si priključila Selevk in Ptolemaj. V peti vojni diadohov je Demetrij izgubil tudi Makedonijo, ki je pripadla Lizimahu in Piru, odrinjen na V je umrl kot Selevkov ujetnik (283). Selevku je 281 podlegel tudi Lizimah; na tleh njegovega maloazijskega dela države se je nato izoblikovala kneževina Atalidov (Atal). Konsolidacija diadohskih velikih držav se je končala ok. 280 pri prehodu oblasti na sinove ustanoviteljev, Ptolemaja II. Filadelfa in Antioha I. Soterja; nasprotno je bila Makedonija šele 272 pr. n. š. pod Antigonovim vnukom Antigonom II. Gonatom spet enotna.
Dostopnost